19. januar: Izbral si jih je dvanajst, da bi jih poslal

Že na začetku svojega delovanja je Jezus začel klicati posameznike, naj hodijo za njim. Ti so postali njegovi učenci. Jezus jih je nato izmed teh učencev izbral dvanajst, ki so predstavljali njegov ožji krog. Spremljali so ga neprestano, skoraj ves čas njegovega delovanja. Zdi se, da je Jezus videl v izboru dvanajsterih dogodek, ki je bil odločilen za uspeh njegovega poslanstva.

Toda zakaj je Jezus poklical teh dvanajst učencev – apostolov? Odgovor nam daje današnje Markovo poročilo: Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigat in bi imeli oblast ozdravljati bolezni ter izganjati hude duhove.

Živeli bodo v Jezusovi družbi. Pošiljal jih bo pridigat. Dal jim bo, da bodo z njegovo avtoriteto izganjali hudega duha. Z drugimi besedami, Jezus jih bo usposobil, da bodo opravljali njegovo delo.

Kakšni so bili učenci? Po eni strani je treba povedati, da je vsakdo izmed njih pustil svoj poklic in šel za Jezusom, in čeprav jih je Jezusov nauk pogosto presenečal in zmedel, so ostali pri njem. Po drugi strani pa je res tudi, da so učenci večkrat Jezusa razočarali, ker so le počasi razumevali njegovo poslanstvo. Tako spoznamo, da so bili učenci čisto navadni ljudje s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Jezus je tako kot drugi učitelji v njegovem času dajal svojim učencem več kot le govorjeno besedo. Živeli so z njim, videli so ga, ko je delal s preprostimi ljudmi in z njim delili vse svoje življenje. Poklical jih je, da bi skupaj z njim prinašali veselo Božje oznanilo drugim.

Jezus je sam izbral dvanajstere. In včasih je komu tudi preprečil, da bi postal njegov učenenec.

Dvanajsteri učenci so imeli zelo pomembno vlogo v Jezusovem življenju in delu. Čeprav je eden iz skupine, Juda, Jezusa izdal, so mu drugi učenci ostali zvesti in so bili priče vsega, kar je rekel in storil. Vse, kar vemo o Jezusu, vemo prek njih.

Iz podobnih razlogov smo tudi mi poklicani postati učenci in to učenci, ki so bistvenega pomena za Božje delovanje v svetu.

Ta poklicanost po imenu in poslanost se vključuje v tisto prvobitno poklicanost in poslanost, ki nas zaznamuje vse od prvih trenutkov našega življenja. Bog nas je (po naših starših) priklical v življenje ter vsakemu od nas zaupal posebno poslanstvo. To da smo poklicani, pomeni, da smo tudi odgovorni, da je vse naše življenje en sam odgovor na ta temeljni poklic. Zato je naše življenje v svojem bistvu naravnano na Boga in bližnjega. Moje življenje je »na prehodu« ali »na stičišču«.

Duhovni  poklic pa je tisti, ki je v sebi jasno zaslišal osebni klic Jezusa Kristusa – učlovečene Božje Besede, naj hodi za njim po poti duhovništva redovništva ali apostolstva in na ta klic s svojim življenjem pogumno odgovarja. Če kdo, je duhovni poklic tisti, ki je poklican in poslan. To pošiljanje se nadaljuje do konca časov. Duhovni poklic ni nekaj dodanega človeškemu ali krščanskemu poslanstvu, temveč je konkretizacija tega poklica. Če zavrnem ta klic, se izneverim osebnemu poklicu. Odgovoriti na klic, pomeni poistovetiti se z Njim, ki me je poklical. Ne odgovarjati na (po)klic, ne pomeni ne odgovarjati nekim pravilom, ampak Nekomu, ki si želi mojega osebnega sodelovanja v njegovem odrešenjskem projektu. Odgovoriti Jezusu pomeni tudi priti k njemu, da nas pošlje tja, kamor hoče on sam priti!

Duhovni poklic je poslan, da vabi, vključuje in ohranja ljudi v občestvo Boga in občestvo Cerkve po pooblastilu in vzoru Jezusa samega, po navdihu  Svetega Duha. To ni samo načrt njegovega delovanja, ampak najprej njegovega življenja.

Vsak izmed nas lahko reče: Gospod me danes kliče po imenu. Njegov ljubeči, opogumljajoči in zaupni klic me spremlja iz dneva v dan; me pelje po cestah življenja; mi daje srečati družino, prijatelje, skupnost … – včeraj in tudi danes. Njegov klic ni nikoli zgolj zame; vedno me vodi k sočloveku, v skupnost …

Recimo Gospodu: Gospod, hvala ti za klic!

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN