30. januar: Deklica, rečem ti vstani – Talita kum

V evangeljskem odlomku najdemo praktično potrditev trditve, da Bog noče smrti in da bo naša zadnja usoda »nesmrtnost«. Gre za obujenje Jairove hčerke, ki je ena najbolj ganljivih evangeljskih pripovedi .

V ospredju je prizor na bregu jezera. Jezusa obkroža množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in morda upa, da bo priča čudežu.

In že smo pred osrednjim prizorom v Jairovi hiši. Veliko vznemirjenje, ljudje jokajo in žalujejo, kar je povsem običajno ob ravnokar preminuli mladenki. »Deklico je prijel za roko in ji rekel: ‘Talíta kum,’ kar v prevodu pomeni: ‘Deklica, rečem ti, vstani!’

Izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja ko pa same besede. Povabilo, naj dajo deklici takoj jesti, doda Jezusovemu dejanju ton ganljive človeškosti.

Zdaj pa se skušajmo postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sina ali hčerko in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti Talíta kum – otrok, vstani!?

Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnoba, iz katere izhaja. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, kot se je zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Jokal je z vdovo iz Naima, ki je izgubila sina edinca, jokal je z Marto in Marijo, ki sta izgubili brata Lazarja. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.

Pravi ključ, da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim.

Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.

Povabilo, da bi verovali, je namenjeno nam. Zato se ne bojmo vere v skrivnostno moč Kristusovih besed, in z zaupanjem kličimo drug drugemu: »Talíta kum –pogum, vstani, predrami se, ‘odloži svojo žalost’; nehaj uživati v nerodovitni črnogledosti, pojdi naproti drugim in oni bodo prišli naproti tebi!«

Jezus je naročil, naj dajo jesti deklici, ki je bila obujena, in tudi nam sedajle naroča, naj damo jesti, še več, on sam daje jesti: »Vzemite, jejte: to je moje telo.«

V današnjem evangeliju najdemo besede, kjer človeške rešitve odpovedo. »Je na tem, da umre« … »Poslabšalo se ji je« … »Mrtva je.« Toda Jezus se sooči s človeškim brezupom. Potrebe bolnikov in vera tistih, ki jih to zadeva, vzbujajo njegov sočuten odziv. Nežen je.

V svoji stiski se lahko tudi jaz obrnem nanj in najdem ozdravljenje. To ozdravljenje se bo osredotočilo na moje srce – mojo negativnost, slabo voljo, žaljive odzive, trdoto. Vedno mi skuša pomagati rasti v ljubezni. Tako  lahko postanem nežna in zdravilna prisotnost za vse okoli sebe.

Za sklep

Glavno sporočilo božičnega praznika, ki ga na neki način zaključujemo  v četrtek je: Ne bojte se!

Verjemite! Resnično veselje je tu, ob Odrešeniku, ki nas osvobaja oteženosti s skrbmi in zagledanosti vase. Gospod, živi med nami v božji besedi in kruhu. Naj bodo dnevi, ko se ne bomo slišali po radijskih valovih  dnevi upanja in veselja, miru in ljubezni, ki nam jo prinaša Jezus, če se ga oklenemo. Naj bodo  to dnevi odločitve, da še močneje zaživimo iz božje besede in božjega kruha, da zaživimo za ljubezen. Naj bo to svetloba našega življenja.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: NN