Svečnica: poseben dan za vse Bogu posvečene, pa tudi za zakonce in za starše

Dan za vse redovnike in redovnice

Svečnica je poseben praznik. Na ta dan se spominjamo, kako sta Jožef in Marija darovala dete Jezusa v templju, kakor je določala Mojzesova postava: vsak prvorojenec je posvečen Gospodu in je torej Gospodov. V odkupitev za prvorojenca je lahko par daroval določeno žival v žgalno daritev. Ker sta bila Jožef in Marija bolj revna, sta darovala dva goloba.

Sv. papež Janez Pavel II. je svečnico razglasil za dan posvečenega življenja. To je dan, ko se vsi Bogu posvečeni redovniki in redovnice spominjajo svojih zaobljub, s katerimi so se popolnoma predali Bogu in se odpovedali poročenemu življenju ter družini. Na svečnico se zberejo skupaj pri bogoslužju in se Bogu zahvalijo za ta poklic in za milost, da ga lahko živijo.

Dan spomina na zakonske obljube

Ta praznik daje misliti tudi vsem zakoncem. To je primeren dan, ko se Bogu lahko zahvalita, da je v vaju prebudil hrepenenje po ljubezni in usmerjal vajine življenjske poti tako, da vaju je pripeljal skupaj v zakon. Se še spominjata obljub, ki sta si jih izrekla pred Bogom na poročni dan? Tisti dan sta svoje življenje posvetila Bogu po zakoncu, saj ne iščeta v prvi vrsti svoje koristi, ampak v zakonu drug drugemu služita kakor Njemu. To lahko razumemo in živimo samo v veri.

Na svečnico se torej zakonci lahko spominjajo svojega darovanja Bogu po zakoncu. To je dan, ko se zahvalita za nešteto priložnosti, skozi katera rasteta v zakonu. Zakon je hkrati konkretna vaja in obenem pot svetosti. Kakor vajini sveči gorita, da širita svetlobo in toploto v okolico, tako naj vajino življenje v zakonu pričuje za Resnico in Ljubezen ter preganja vsako temo in hlad.

Na koledarju poiščita, na kateri dan pride vajina obletnico poroke. Pogovorita se, kako bi jo praznovala in kako bi se Bogu zahvalila, da vama pomaga živeti vajine obljube.

Dan izročanja otrok v Božje roke

Otrok je za starše največji dar, ki ga lahko prejmejo v življenju. Je pravzaprav tako velik dar, da bi ga najraje obdržali zase in pri sebi. Želijo mu priskrbeti vse, kar rabi, celo prehitevajo ga v potrebah in željah. Ocenjujejo namesto njega, kateri študij mu bo odprl priložnosti za najboljšo zaposlitev. V mansardi mu uredijo stanovanje. Odrasel otrok pa čuti, da je na njem ogromno breme, ker so starši vso srečo in smisel svojega življenja stavili nanj. Ne upa tvegati koraka v svet, ker ne ve, kako bi to prenesli.

Praznik darovanja Jezusa v templju daje staršem pomembno sporočilo. Otrok je za starše res največji dar, vendar ne z namenom, da si ga lastijo, ampak da ga v hvaležnosti izročajo v Božje roke. Najbolje, da to storijo ob rojstvu, preden se začnejo pretirano navezovati nanj. Navsezadnje ne gre le za enkratno dejanje, pač pa za odnos, ki daje prostor Bogu, da vstopi v otrokovo življenje in ga pokliče na posebno pot, ki je drugačna od poti staršev.

Na svečnico v rokah držimo prižgane sveče, podobno kot je starček Simeon v rokah držal in gledal Njega, ki je »luč v razsvetljenje poganov«. Jezus je resnična Luč, ki razsvetljuje življenje in edini, za katerega je vredno živeti. V središču našega življenja naj ne bo naš otrok, niti karkoli drugega, le Jezus. Imejmo to v mislih, ko bomo na svečnico prižigali svojo svečo, pa tudi sveče naših otrok.

Foto: jagnje.si

Obj.: L. M.