Papež Frančišek med sveto mašo s kanonizacijo o dveh Jezusovih gestah: dotakne se in ozdravi

Prvo berilo (prim. 3 Mz 13,1-2.45-46) in evangelij (prim. Mr 1,40-45) govorita o gobavosti, bolezni, ki pomeni postopno telesno uničenje človeka in ji je žal pogosto tudi danes v nekaterih okoljih pridružena izključenost. Gobavost in izključenost: enega in drugega zla Jezus hoče osvoboditi človeka, ki ga sreča v evangeliju. Poglejmo njegov položaj.

Ta gobavec je prisiljen živeti zunaj mesta. Namesto da bi mu someščani, krhkemu zaradi njegove bolezni, pomagali, je prepuščen samemu sebi, dodatno pa je ranjen še zaradi oddaljitev in zavračanja. Zakaj? Iz strahu, najprej iz strahu, da bi se okužili in da bi doživeli njegov konec: »Da se ne zgodi tudi nam! Ne tvegajmo, izogibajmo se ga!« Strah. Potem zaradi predsodka: »Če je bolezen tako strašna – to je bilo splošno mnenje – je gotovo zaradi tega, ker ga Bog kaznuje zaradi kakega greha, ki ga je storil: no, tedaj si to zasluži, prav mu je!« To je predsodek. Predsodek. In kočno zaradi lažne vernosti: V tistem času je namreč veljalo, da je dotik mrtvega povzročil nečistost, gobavci pa so bili ljudje, pri katerih je meso »umiralo na njih«. Torej – so mislili – dotakniti se jih pomeni, postati nečist, kakor oni. To je izkrivljena vernost, ki postavlja ovire in spodkopava usmiljenje.

Strah, predsodek in lažna vernost. To so trije razlogi za veliko krivico, tri »gobavosti duše«, ki povzročajo trpljenje slabotnemu, ko ga zavržejo kot odpadek. Bratje, sestre, ne mislimo, da gre samo za preteklost. Koliko trpečih ljudi srečujemo na pločnikih naših mest! In koliko strahov, predsodkov, nedoslednosti, tudi med tistimi, ki verujejo in izjavljajo, da so kristjani. Ti strahovi prispevajo, da so še bolj prizadeti! Tudi v našem času je veliko odrivanja na rob, so pregrade, ki jih je treba podreti, »gobavosti«, ki jih je treba pozdraviti. Toda kako? Kako naj to naredimo. Kaj stori Jezus? Jezus naredi dve gesti: dotakne se in ozdravi.

Prva gesta: dotakniti se. Jezus ob kriku na pomoč tega človeka (prim. v. 40), začuti usmiljenje, se ustavi, stegne roko in se ga dotakne (prim. v. 41), čeprav ve, da bo s tem dejanjem sam postal »zavržen«. Vlogi se bosta paradoksalno celo zamenjali: ko bo bolnik ozdravljen, bo lahko šel k duhovnikom in bo ponovno sprejet v skupnost; Jezus pa ne bo mogel več vstopiti v nobeno naseljeno središče (prim. v. 45). Gospod bi se tedaj lahko izognil dotiku tega človeka, dovolj bi bilo, da bi ga »ozdravil na daljavo«. Vendar Kristus ni takšen. Njegova pot je pot ljubezni, ki se približa tistemu, ki trpi, ki stopi v stik, ki se dotakne njegovih ran. Gre za Božjo bližino. Jezus je blizu, Bog je blizu. Naš Bog, dragi bratje in sestre, ni ostal oddaljen na nebu, ampak je v Jezusu postal človek, da bi se dotaknil naše revščine. Pred najhujšo »gobavostjo«, pred grehom, je brez oklevanja umrl na križu, zunaj mestnega obzidja, zavržen kot grešnik, kot gobavec, da bi se do dna dotaknil naše človeške stvarnosti. Neki svetnik je zapisal, da je za nas postal gobavec.

In mi, ki ljubimo Jezusa in hodimo za njim, ali znamo posvojiti njegov »dotik«? Ni lahko in biti moramo budni, ko se v srcu pojavijo vzgibi, ki nasprotujejo njegovemu »postati bližnji« in njegovemu »postati dar«. Kot na primer, kadar se oddaljimo od drugih, da bi mislili nase; ko svet skrčimo na zidove svojega »dobrega počutja«; ko verjamemo, da so problem vedno in samo drugi … V teh primerih bodimo pozorni, saj je diagnoza jasna, gre za »gobavost duše«, za bolezen, ki nas naredi brezčutne za ljubezen, za sočutje, ki nas uničuje preko »gangrene« sebičnosti, predsodka, brezbrižnosti in nestrpnosti. Bodimo pozorni bratje in sestre, ker se, tako kot pri prvih madežih gobavosti, ki se pojavijo na koži v začetni fazi bolezni, če ne ukrepamo takoj, okužba širi in postane uničujoča. Pred tem tveganjem, pred to možnostjo, pred to boleznijo »naše duše«, kakšno je zdravljenje?

Pomaga nam druga Jezusova gesta, ki zdravi (prim. v. 42). Njegov »dotik« ne razkriva le bližine, ampak je začetek ozdravljenja. Bližina je slog Boga. Bog je vedno blizu, je sočuten in nežen. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Ko pustimo, da se nas Jezus dotakne, ozdravimo v notranjosti, v srcu. Če pustimo, da se nas On dotakne v molitvi, v češčenju, če mu dovolimo, da deluje v nas po svoji Besedi in zakramentih, nas njegov dotik resnično spremeni, ozdravi nas greha, osvobodi nas zaprtosti, nas preobrazi v veliko večji meri, kot to zmoremo sami, s svojimi močmi. Svoje ranjene dele duše, srca, bolezni svoje duše, moramo prinesti Jezusu. To stori molitev; vendar ne abstraktna molitev, sestavljena samo iz obrazcev, ki jih je treba ponavljati, ampak iskrena in živa molitev, ki h Kristusovim nogam polaga revščino, krhkost, dvoličnost, strahove. In jaz – se lahko vprašamo – ali pustim Jezusu, da se dotakne mojih »gobavosti«, da bi me ozdravil?

Po Jezusovem »dotiku« se namreč ponovno rodi najboljše v nas samih. Tkiva srca se obnovijo; kri naših ustvarjalnih vzgibov spet začne teči polna ljubezni; rane preteklih napak se zacelijo in koža odnosov spet pridobi svojo zdravo in naravno čvrstost. Tako se vrne lepota, ki jo imamo, lepota kar smo. Od Kristusa ljubljeni ponovno odkrijemo veselje darovanja za druge, brez strahov in predsodkov, prosti oblik vernosti, ki omamljajo in so brez bratovega mesa. V nas ponovno pridobi moč sposobnost ljubiti onstran vsake preračunljivosti in koristnosti.

Tedaj, kot pripoveduje čudovit odlomek Svetega pisma (prim. Ez 37,1-14), iz tega, kar se je zdelo dolina posušenih kosti, vstanejo živa telesa in se ponovno rodi ljudstvo rešenih, skupnost bratov. Vendar bi se zdelo varljivo misliti, da ta čudež zahteva veličastne in spektakularne oblike za uresničitev. Dogaja se predvsem v skriti vsakdanji ljubezni: tisti, ki se živi v družini, na delu, v župniji in v šoli, na cesti, v uradih in v trgovinah; tisti, ki ne išče pozornosti in ne potrebuje aplavzov, saj ljubezni zadošča ljubezen (prim. sv. Avguštin, Enarr. in Ps. 118, 8, 3). To danes poudari Jezus, ko ozdravljenemu človeku ukaže, »naj nikomur nič ne pove« (v. 44): bližina in diskretnost. Bratje in sestre, Bog nas ljubi tako in če mu bomo pustili, da se nas dotakne, bomo v moči njegovega Duha tudi mi lahko postali priče ljubezni, ki rešuje!

In danes mislimo na Marijo Antonijo od svetega Jožefa, znano kot Mama Antula. Bila je popotnica Duha. Prepotovala je na tisoče kilometrov peš, po puščavah in nevarnih cestah, da bi prinesla Boga. Danes nam je vzor apostolske gorečnosti in drznosti. Ko so bili jezuiti izgnani, je Duh v njej prižgal misijonski plamen, ki temelji na zaupanju v Previdnost in vztrajnosti. Klicala je priprošnjo svetega Jožefa in, da ga ne bi preveč utrudila, tudi svetega Kajetana Tienskega. Zato je uvedla pobožnost do slednjega in njegova prva podoba je prispela v Buenos Aires v 18. stoletju. Po zaslugi mame Antule se je ta svetnik, priprošnjik Božje previdnosti, prebil v domove, soseske, promet, trgovine, tovarne in srca, da bi z delom, pravičnostjo, vsakdanjim kruhom na mizi ubogih ponudil dostojno življenje. Danes molimo k sveti Mariji Antoniji od svetega Jožefa, da nam zelo pomaga. Gospod naj nas vse blagoslovi.

vir: Vatican News

foto: zajem zaslona

obj.: N. N.