16. februar: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je ženin pri njih?«

Objavljeno: 15. 02. 2024

|

16. februar: <strong>»Ali morejo žalovati svatje, dokler je ženin pri njih?«</strong>

»Ali morejo žalovati svatje, dokler je ženin pri njih?«

Z Jezusovim prihodom se konča post in se začne poročna gostija. Njegova smrt bo spet prinesla post, skozi katerega moramo vsi iti, da dosežemo cilj: novo življenje  in postanemo – ljubljeni sinovi in hčere v Očetu in iz Njega.

Cilj našega posta je svatbena gostija med Bogom in nami. S postom se znova odpremo Božjim darovom. Post, samota, golota, dremavost in očitnost smrti sta nam dobro znani. Zakaj ju doživljamo kot breme?

Ker smo mi eno samo hrepenenje, stremljenje in žeja po ljubezni, obleki, opojnosti, novosti in življenju. Gospodova velika noč poteši to našo lakoto, ki je stara toliko kot mi. Post je pot zavedanja lakote in odpiranje potešitvi, odpiranje Ženinu, ki je tudi najboljše vino, najboljša hrana, prihranjena za konec. V njem nam Bog podarja vse kar je on sam.

Če sem samo religiozen je sedanjost vedno post, ker doživljam življenje v prihodnosti (Janezovi učenci) ali v preteklosti (Farizeji). Bog pa je sedanjost. On je. Zato se Jezusovi učenci postimo, da bi danes živeli, veselje srečanja z njim. Ne postimo se zato, da bi žalovali zaradi smrti, ampak zato, da bi sprejeli njegovo povabilo na gostijo, ki je premagala smrt in briše vse naše solze. Bog je eno samo meso z nami. Post nam pomaga, da se tega zavedamo.  On nas kakor ženin svobodno in vzajemno ljubi. Ima nas za partnerje in sodelavce.

Naj nam postni čas odpre oči in srce za to globoko resnico in lepoto našega dostojanstva. Naše življenje ni zgolj jesti, ampak obhajati poročno gostijo z Bogom, živeti iz Ljubezni, ki je Bog sam, naš ženin. On je danes prisoten v malih – lačnih, žejnih, tujcih, golih, bolnih, jetnikih, v vseh situacijah posta, ki bodo v zgodovini do konca. V teh nas vabi, da mu damo svojo ljubezen. To je hrana za naš post.

H kakšnem postu me torej vabi: deliti kruh z lačnim, ponuditi streho brezdomcu, obleči golega, sprostiti verige, zlomiti vsak jarem. On je postal zadnji med nami…


pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N. 

Povej naprej.