21. februar: Znamenje

Znamenje

Jezus v današnjem evangeliju govori o tem, da ne bo dal znamenja. Njegova beseda je zelo ostra, a z njo ne misli na ljudi, ki so mu sledili z veliko ljubezni. Misli na pismouke, ki so ga preizkušali in hoteli, da pade v past. Zahtevali so znamenje, prepirali so se. Njihov namen ni bil spreobrnjenje, pač pa napraviti Jezusu zanko. Zato jih Jezus imenuje hinavci, ker ne želijo zveličanja ubogih, neukih in grešnih ljudi.

Mnogo je kristjanov, ki mislijo, da bodo rešeni samo zaradi tistega, kar počnejo, zaradi svojih del. Dela so potrebna, a so le posledica, so odgovor na usmiljeno ljubezen, ki nas rešuje. Dela sama, brez usmiljene ljubezni, ničemur ne služijo.

Jezusa jezi, da se ob njem vsem prej posveti kot pa njegovim rojakom. Tistim, ki jih je Bog od začetka sveta pripravljal na svoj prihod – a zdaj ga njegovi zavračajo in iščejo dlako v jajcu; pogani pa v njem prepoznavajo božjega poslanca. Res narobe svet! Da ne omenjamo, da so še posebno trdobučni njegovi učenci, ki so vseskozi ob njem in vidijo vsa njegova dela.

Ali pa je pri današnjih vernikih kaj drugače? Mar nismo prav tako trdosrčni za Jezusa in njegovo bližino? Preveč udobno smo si postlali med vsemi običaji, “vrednotami”, predpisi, izročili, da bi se zdaj pustili izzvati Jezusu osebno in pustiti varnost religije za seboj. Ampak Jezus ne neha vabiti! Naj nas svežina, ki jo do Boga čutijo tisti, ki ga komaj poznajo, iztrga iz okamenelosti. Živimo z Jezusom.

Farizeji so bili prepričani, da morajo zaradi svoje avtoritete in oblasti Jezusa preizkušati. O tem so se verjetno med seboj pogovarjali in prepirali. Ugotavljali so, da ljudi veliko bolj zanima Jezus kakor pa oni in njihovo početje. Jezusa so doživljali kot grožnjo svoji avtoriteti. Ali si lahko predstavljam njihov pogovor in vzdušje, ki vlada med njimi? Kaj govorijo? Samo po sebi ni nič narobe, če si želimo znamenj in iščemo razvidnosti. To je del naše človeške narave. Od katerih ljudi zahtevam dokaze in znamenja preden jim verjamem? Koga ves čas sumničim in mu ne zaupam? Ali je moje zaupanje odvisno samo od njega ali tudi od mene in moje notranje drže? Katerim ljudem pa slepo zaupam in verjamem v to kar pravijo in delajo? Kakšen glas je imel Jezus, ko je farizejem odgovarjal? Pri večini izmed nas je odnos do Boga mešanica zaupanja in iskanja dokazov. Včasih zahtevamo znamenja. Včasih so nam celo dana. Ali velja to tudi zame? Kdaj sem prosil Boga za znamenja in sem jih dobil? Kaj bi rekel Bogu?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.