Moja pot do Boga

Enkrat, pred nekaj meseci, mi je bilo postavljeno vprašanje: “Kje si spoznala Boga in kako?” Na to vprašanje nisem takoj imela odgovora, a vendar sem ga od tistega dne začela iskati. In nenadoma je bil odgovor pred mano, kot star prijatelj, s katerim sem se že dolgo srečevala.

Začetek moje poti k Bogu

Odrasla sem v tradicionalni katoliški družini, bi rekla. Spominjam se, da smo kot otroci z mamo z veseljem brali Sveto pismo in si pripovedovali različne dogodke iz njega, ki so se nam vtisnili v spomin. Spominjam se tudi, kako smo pred spanjem molili otroško molitev “Anđele čuvaru”, vendar se je vse to sčasoma izgubilo in sama sem se začela izgubljati v vseh skušnjavah, ki mi jih je svet ponujal. Kje okoli prejema zakramenta svete birme sem se počasi začela vračati tudi k nedeljski sveti maši in sem se vanjo vključila kot bralka. A zdaj lahko iz te perspektive rečem, da je bilo vse to zelo površno in cilj mi je bil nekako “proslaviti” se v vsem tem. Da bi bila opažena, da bi me slišali, da bi me pohvalili.

In nato je sledilo dolgo in težko obdobje, v katerem sem popolnoma izgubila Gospoda, pa tudi lastno vrednost. To obdobje danes gledam kot najbolj blagoslovljeno obdobje življenja, ker če ga ne bi bilo, ne bi tako kmalu spoznala, kako velik in dober je Gospod.

Svetovne “ljubezni”

Iz neke moje silne potrebe po ljubezni, ne da bi upoštevala, kako me Gospod ljubi v vsem tem, sem skakala iz razmerja v razmerje, iščoč “pravega”, filmskega, ki seveda ne obstaja. Danes vem, da je prava oseba tista, ki ti jo je Bog podaril, in da lahko vsaka oseba postane popolna, če jo popolnoma ljubiš, ne glede na napake, vrline in rane, ki jih nosi v sebi. Živela sem štiri leta zelo grešno življenje, ki je pozneje pustilo globoke sledi na mojem srcu – vključno s tem, da mi je bilo težko biti iskrena in odprta v katerem koli odnosu z ljudmi. Nisem mogla vzpostaviti globljih odnosov v življenju in predstavljalo mi je velik problem, da bi kdo spoznal mene, vse kar se skriva v srcu, vse bolečine, rane, težave. Tega nisem dovolila niti Gospodu.

Božja ljubezen

Gospod mi je, po teh dolgih štirih letih blodenja, poslal v življenje enega čudovitega angela, ki sem Mu danes neizmerno hvaležna. Poslal je v moje življenje fanta, s katerim sem preživela zelo veliko časa. Veliko sva se pogovarjala, poslušala drug drugega, jokala skupaj, se smejala, enostavno – bila sva si podpora in opora v vsakem trenutku. Nikoli me ni obsojal zaradi stvari iz preteklosti, ni kopal po ranah, jih poskušal zaceliti, ker je vedel, da lahko to stori samo Bog. On je bil samo tukaj. Neminljivo, s časom, ki sva ga preživela skupaj, sva se zaljubila, mislim, da sva se iskreno ljubila. A Bog je imel vendarle drugačne načrte – z njim in z mano.

V globini najinega odnosa, zgrajenega na iskrenosti in globokem zaupanju, brez telesnosti kakršne koli vrste, je bilo slovo za oba zelo težko in je bilo zelo boleče za oba. Lahko rečem, da je meni na srcu pustilo veliko rano, ki sem jo s časom začela uporabljati po Božjem namenu – da bi na njej rasla in se približevala Gospodu. On je postal Božji služabnik, ko je v celoti predal svoje življenje, jaz pa sem se odločila, da bom skozi zakon posvetila svoje življenje Bogu in njegovim načrtom.

Prava pot

Danes, ko gledam naju oba in vse, kar sva skupaj preživela, lahko rečem le, da sem hvaležna za čas, ki sem ga preživela z njim, ker me je pripeljal bliže Gospodu in mi pokazal pravo pot k njemu. Bil je tisti, ki je podrl moje zidove in mi pokazal, kako naj svoje srce odprem najprej Gospodu, nato pa tudi drugim ljudem. Po njem je Bog čudežno deloval in prišel v moje življenje, jaz pa sem ga sprejela kot starega prijatelja, ki ga že leta nisem videla. Sedaj je ta moj Prijatelj vsak dan ob meni: hrani me s svojo Ljubeznijo in s svojo Besedo krepi moje srce. Uči me, kako ljubiti kot On – brezpogojno in do konca.

vir: Žena vrsna

foto: Unsplash, Edwin Andrade

obj.: N. N.