Molim zate in tako bo tudi v bodoče

Pogosto mi ljudje pravijo, da je zdravje najpomembnejše. Zdravje telesa in duha je pomembno, Jezus sam zdravi človeka, vendar pa je zanj pomembnejša neka druga stvar: kaj koristi telesno zdravje, če propade duša? Ker je naša vera in s tem vprašanje večnosti vedno na preizkušnji. Hudič resnično nikoli ne spi … vendar ga je treba zavračati in sklonil bo rep.

Nikoli ne popustimo

Naši niso zaman padli za domov, križ in vero v edinega Boga. Bodimo prepričani v naš dolgi, nasprotno – večni, pot s Kristusom. Čeprav smo obremenjeni s slabostmi duha in telesa (varljiva čustva, oholost, poželenja, slabe navade, pohlep, zavist, različne zmernosti, bolezni …), je cilj eden in skupen: doseči blaženo večnost.

Ali ali obstaja kaj zdravilnega za povedati popotniku ob sebi? V teh dneh, pretresen, slišim o tvoji pogumosti, da se nepokretna, iz bolniške postelje, odpiraš Življenju. Ob poslušanju tebe, mi pridejo na misel besede sv. Pavla:

“In (Gospod, op. avt.) mi je rekel: ‘Dovolj ti je moje milosti, saj se moč v slabosti dopolnjuje.’ Najraje se torej hvalim s svojimi slabostmi, da bo v meni prebivala Kristusova moč. Zato uživam v slabostih … zaradi Kristusa.

Ko sem namreč slab, sem močan.”

(2 Kor 12,9-10)

So trenutki v življenju, ko človek obstoji in se sprašuje, ali ima kaj modrega, dobrega, zdravilnega za povedati človeku – popotniku ob sebi. Ali lahko kaj postreže na skromni mizi tolažbe nemočnemu, ali lahko z besedo, gesto, molitvijo … vsaj za trenutek olajša bolniške dni?

Vse to Gospod nosi

Ali lahko z ljubeznijo komu olajša bolečino? Ali lahko razume vzdihe? Ali lahko s bratsko ljubeznijo dovolj jasno reče: “hvala ti” za opomin, da je to življenje le tanek most, ki povezuje dve obali? Praviš še, da si vesela in da bremena bolezni ne čutiš. Da vse to Gospod nosi. Da te drugi kličejo in jokajo nad tabo, ti pa jih še tolažiš.

“To je križ – preživeti svojo stisko, jo premagati in nad njo videti osvoboditev. Nobena bolečina ni tragična. Tragedija je slepota in trdost srca. Ne videti, da ima vsaka smrt vstajenje, vsaka bolezen ozdravitev, vsak odhod prihod, dopustiti, da padeš v samopomilovanje, to je tragedija. Zmaga je tam, kjer začneš tolažiti druge, ko sam potrebuješ tolažbo. Takrat vsa tvoja tolažba izhaja iz Boga. Bodite pogumni, da se ne naslanjate na človeško tolažbo, ampak iščite Božjo moč. To premaga svet. To je pot križa, a pot v življenje. Ne dopusti padca v samopomilovanje. Ko boš, ranjen in v bolečinah, druge tolažil, me boš našel. Odpri ta vrata! Ker te za njimi čakam jaz, da se name nasloniš.”

(Tomislav Ivančić, Križni pot: “Pođi za mnom”)

In ko si odprla ta vrata … občudujem in se veselim … ker bom imel koga vprašati, ko bom potreboval. Vprašal bom kar samega Pogumnega.

Molim zate in molil bom

Jezus se je učlovečil, učil, umrl in vstal od mrtvih, da bi bilo Njegovo veselje v nas in da bi bilo naše veselje popolno (prim. Jn 15,11). Prinesel nam je Veselo, ne žalostno novico. Zato veselo veslaj. Veselo preštevaj dni do vrnitve. Do novega prebujenja. Domovina zemeljska in nebeška te pričakujeta.

Ker morje ne preneha, ko se val združi z obalo. Z vsakim valom raste v obalo, potrpežljivo oblikuje njeno hribovje. Tako tudi Božja ljubezen oblikuje človeka. Človeku je nemogoče. A Bogu … Bogu je vse mogoče.

Molim zate … in tako bo tudi naprej!

vir: Žena vrsna

foto: Unsplash, Umit Bulut

obj.: N. N.