Prva postna pridiga kard. Cantalamesse: »Jaz sem kruh življenja«

Na začetku teh postnih pridig izhajajmo iz pogovora med Jezusom in apostoli pri Cezareji Filipovi: Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je :»Ti si Mesija, Sin živega Boga« (Mt 16, 13-16).

Od vsega pogovora nas v tem trenutku zanima samo in izključno Jezusovo drugo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Vendar ga ne jemljemo v smislu, kakor to vprašanje običajno razumemo; kot da bi Jezusa zanimalo, kaj o njem misli Cerkev, ali kaj nam o njem povedo naše teološke študije. Ne! Vzemimo to vprašanje kot bi morali vzeti vsako besedo, ki prihaja iz Jezusovih ust, to se pravi, kot da je hic et nunc namenjena tistemu, ki jo posluša, posamezno in osebno.

Za izvedbo tega predpisa bomo poiskali pomoč pri evangelistu Janezu. V njegovem evangeliju najdemo celo vrsto Jezusovih izrekov, slovitih Ego eimi, »Jaz sem«, s katerimi razodeva, kaj on sam misli o samem sebi, kaj on pravi, da je: »Jaz sem kruh življenja«, »Jaz sem luč sveta«, in tako naprej. Pregledali bomo pet teh samorazkritij in se vsakič vprašali, če je on za nas res to, kar pravi, da je, in kako doseči, da bo to vedno bolj.

To bo trenutek, ki ga bomo živeli na poseben način. Ne s pogledom, obrnjenim navzven, k problemom sveta in Cerkve, kot smo to prisiljeni storiti v drugih kontekstih, ampak s pogledom navznoter. Bo torej to intimen in odmaknjen trenutek, in zato v celoti vzeto sebičen? Daleč od tega! Gre za to, da evangeliziramo sebe, da bi evangelizirali, da se napolnimo z Jezusom, da bi o njem govorili »iz preobilja ljubezni«, kot so pridigarjem priporočale prvotne Konstitucije mojega kapucinskega reda: se pravi iz notranjega prepričanja, ne samo zaradi izpolnitve naročila.

* * *
Začnimo s prvim od teh Jezusovih »Jaz sem«, ki ga srečamo v četrtem evangeliju v šestem poglavju: »Jaz sem kruh življenja.« Najprej prisluhnimo delu odlomka, ki nas najbolj neposredno zanima:

Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6, 30-35).

Nekaj besed o kontekstu. Jezus je pred tem pomnožil pet ječmenovih hlebov in dve ribi, da je nasitil pet tisoč mož. Potem se je umaknil, da bi ušel navdušenju ljudi, ki ga hočejo postaviti za kralja. Možica ga išče in ga najde na drugem bregu jezera.

Na tej točki se začne dolg govor, s katerim skuša Jezus pojasniti »znamenje kruha«. Hoče jim dati razumeti, da morajo iskati drug kruh; materialni kruh je pravzaprav samo njegovo »znamenje«. Gre za enak postopek, kot ga je uporabil pri Samarijanki v 4. poglavju evangelija. Tam Jezus želi voditi ženo, da bi poleg fizične vode, ki odžeja samo za kratek čas, odkrila drugo vodo; tukaj želi voditi množico, da bi iskala drug kruh, drugačen od materialnega, ki nasiti samo za en dan. Samarijanki, ki prosi, da bi dobila to skrivnostno vodo in pričakuje Mesijev prihod, da bi jo dobila, Jezus odgovori: »Jaz sem, ki govorim s teboj« (Jn 4,26). Množici, ki sedaj postavlja isto zahtevo po kruhu, odgovarja: »Jaz sem kruh življenja!«

Vprašajmo se: kako in kje jemo ta kruh življenja? Odgovor cerkvenih očetov je bil: na dveh »mestih« ali na dva načina: v zakramentu in v Besedi, se pravi v evharistiji in v Svetem pismu. Res je, da so bili poudarki različni. Nekateri, kot Origen in med latinskimi očeti Ambrož, bolj vztrajajo na Božji Besedi. »Ta kruh, ki ga Jezus lomi – piše sv. Ambrož, ko razlaga pomnožitev hlebov – mistično pomeni Božjo Besedo, ki se pomnoži, ko se deli. Dal nam je svoje besede kot hlebe, ki se množijo v naših ustih, ko jih okušamo.« 1 Drugi, kot Ciril Aleksandrijski, poudarjajo evharistično razlago. Nihče izmed njih pa ni imel namena, da bi govoril o enem načinu z izključevanjem drugega. O Besedi in evharistiji se govori kot o »dveh mizah«, ki ju je pogrnil Kristus.

V Hoji za Kristusom beremo: Za dve stvari priznam, da ju potrebujem: hrano in svetlobo. In meni, ki sem tako slaboten, si dal kot hrano svoje sveto telo in kot luč si postavil pred moje noge »tvojo besedo« (Ps 119,105). Ker je Božja beseda luč duše in tvoj zakrament je kruh življenja, ne bi mogel živeti sveto, če bi mi teh dveh stvari manjkalo. Lahko bi jih razumeli kot »dve mizi«, postavljeni na eni in na drugi strani dragocenega templja svete Cerkve.2

Enostranska uveljavitev enega od teh dveh načinov uživanja kruha življenja z izključevanjem drugega je posledica nesrečne delitve, do katere je prišlo v zahodnem krščanstvu. Na katoliški strani je evharistična razlaga na koncu postala tako prevladujoča, da je šesto poglavje Janezovega evangelija naredila skorajda enakovredno pripovedi o postavitvi evharistije. Luter pa je v odzivu trdil nasprotno in to je, da je kruh življenja Božja Beseda; ta se razdeljuje z oznanjevanjem in se uživa z vero.3

Ekumensko ozračje, ki se je vzpostavilo med verujočimi v Kristusa, nam omogoča, da znova sestavimo tradicionalno sintezo, ki je prisotna v Očetih. Nobenega dvoma ni, da kruh življenja prihaja k nam po Božji besedi in zlasti po Jezusovih besedah v evangeliju. Na to nas opozarja tudi njegov odgovor skušnjavcu: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4). Toda kako ne bi v Jezusovem govoru v shodnici v Kafarnaumu videli tudi navezovanja na evharistijo? Ves kontekst spominja na gostijo: govora je o jedi in pijači, o jesti in piti, o telesu in o krvi. Besede: »Kdor ne je mojega mesa in ne pijete moje krvi …« tako spominjajo na besede postavitve (»Vzemite in jejte, to je moje telo« in »Vzemite, pijte: to je moja kri«), da bi mogli zanikali vsakršno povezavo med njimi.

Če smo v eksegezi in v teologiji priča polarizaciji in včasih, kot sem dejal, nasprotju med kruhom besede in evharističnim kruhom, so v liturgiji na njuno sintezo vedno gledali miroljubno. Vse od najstarejših časov, na primer pri sv. Justinu Mučencu, maša vključuje dva dela: bogoslužje Besede z berili, vzetimi iz Stare in iz »spominov apostolov«, in evharistično bogoslužje s posvetitvijo in obhajilom.

Kot sem rekel, se danes lahko vrnemo k prvotni sintezi med Besedo in zakramentom. V tej smeri moramo celo narediti korak naprej. Ta je v tem, da ne jesti Kristusovo meso in piti njegovo kri ne omejujemo samo na zakrament evharistije, ampak da to vidimo udejanjeno v vsakem trenutku in vidiku našega življenja milosti.

Ko sv. Pavel piše: »Kajti živeti je zame Kristus« (Flp 1,21), ne misli na nek poseben trenutek. Zanj je Kristus resnično kruh in vino v vseh načinih njegove navzočnosti; »uživa« ga z vero, upanjem in ljubeznijo, v molitvi in v vsem. Človek je ustvarjen za veselje in ne more živeti brez veselja, ali brez upanja nanj. Veselje je kruh srca. Tudi resnično veselje apostol išče – in spodbuja svoje, naj ga iščejo – v Gospodu Jezusu Kristusu: »Gaudete in Domino semper, iterum dico, gaudete«: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 4,4).

Jezus je kruh večnega življenja ne samo zaradi tega, kar daje, ampak tudi – in predvsem – zaradi tega, kar je. Beseda in zakrament sta sredstvi. Živeti iz njega in v njem je cilj: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni« (Jn 6,57). V hvalnici Adoro te devote, ki je stoletja spodbujala evharistično pobožnost in češčenje katoličanov, je kitica, ki je parafraza te Jezusove besede. V izvirniku, ki se ga mnogi med nami gotovo spomnijo, zveni takole:

O memoriále mortis Dómini,
Panis vivus vitam praestans hómini,
praesta meae menti de te vívere,
et te illi semper dulce sápere.

V slovenščino je prevedeno takole:
O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo,
živi kruh, življenje daješ milostno:
naj živim od tebe, milostno mi daj,
in sladkost naj tvojo čutim vekomaj.

* * *

Ves Jezusov govor torej teži k pojasnitvi, kakšno življenje nam daje: ne življenje telesa, ampak življenje Duha, večno življenje. Vendar svojega razmišljanja v nekaj minutah, ki mi ostajajo, ne bi želel nadaljevati v tej smeri. V zvezi z evangelijem moramo vedno opraviti dve opravili in pri tem strogo upoštevati njun vrstni red: najprej prilastitev, potem posnemanje. Doslej smo si po veri prilastili kruh življenja in to storimo vsakokrat, ko prejmemo obhajilo. Sedaj pa gre za to, da pogledamo, kako to prevesti v prakso svojega življenja.

Da bi to storili, si postavimo preprosto vprašanje: Kako je on, Jezus, postal za nas kruh življenja? Odgovor nam je dal on sam in to prav v Janezovem evangeliju: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Dobro vemo, na kaj namigujejo podobe padanja v zemljo in trohnenja. V njih je zajeta celotna zgodba Pasijona. Skušati moramo pogledati, kaj te podobe pomenijo za nas. Jezus namreč s podobo o pšeničnem zrnu ne nakazuje samo svoje osebne usode, ampak usodo vsakega njegovega resničnega učenca.

Ne moremo poslušati besede, ki jih je škof Ignacij Antiohijski naslovil na Rimsko Cerkev, ne da bi bili ganjeni in začudeni, ko vidimo, kaj iz človeka lahko naredi Kristusova milost: Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Božje zrno sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist Kristusov kruh … Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu. Ne ukazujem vam kot [Peter in Pavel]: bila sta apostola, jaz sem obsojenec.4

Pred zobmi zveri je škof Ignacij izkusil druge zobe, ki so ga mleli, ne zobje zveri, ampak ljudi: »Od Sirije do Rima – piše – se borim z zvermi, na suhem in na morju, ponoči in podnevi, privezan k desetim leopardom, to se pravi k oddelku vojakov. Če jim storiš dobro, so še hujši«.5 To lahko nekaj pove tudi nam. Vsak izmed nas ima v svojem okolju te zobe zveri, ki ga meljejo. Sv. Avguštin je dejal, da smo mi, ljudje, »glinene posode, ki druga drugo prizadenejo: lutea vasa quae faciunt invicem angustias«.6 Naučiti se moramo, da bomo to stanje spremenili v sredstvo za posvečenje in ne za otrdelost srca, sovraštva in pritoževanja.

Rek, ki ga v naših verskih skupnostih pogosto ponavljajo, pravi: Vita communis mortificatio maxima: »življenje v skupnosti je največje od vseh mrtvičenj.« Ne samo največje, ampak tudi najbolj koristno in bolj zaslužno od mnogih drugih mrtvičenj po lastni izbiri. Ta rek se ne nanaša samo na tiste, ki živijo v verskih skupnostih, ampak na vsako človeško sobivanje. Po mojem mnenju se na najbolj zahteven način uresničuje v zakonu in biti moramo polni občudovanja do zakona, ki ga živijo v zvestobi do smrti. Preživeti celo življenje, ponoči in podnevi, upoštevati voljo, značaj, rahločutnost in bolezensko občutljivost drugega človeka, zlasti v družbi, kakršna je naša, je nekaj velikega in če je to storjeno v duhu vero, bi moralo že biti označeno kot »junaška krepost«.

Mi pa se tukaj nahajamo v okviru Kurije, ki ni verska ali zakonska skupnost, ampak skupnost cerkvenega služenja in dela. Veliko je priložnosti, ki jih ne smemo zapraviti, če hočemo tudi mi biti zmleti, da bi postali Božja moka, in vsak mora odkriti in posvetiti tisto, ki se mu ponuja na njegovem mestu služenja. Navedel bom samo eno ali dve, za kateri menim, da veljata za vse.

Ena priložnost je sprejeti nasprotovanje, odpovedati se opravičevanju samega sebe in hoteti imeti vedno prav, kadar tega ne zahteva pomembnost zadeve. Druga je prenašati nekoga, čigar značaj, način govorjenja ali delovanja nam gredo na živce, in to storiti brez notranjega razburjanja, ko raje pomislimo, da smo morda tudi mi za koga takšen človek. Apostol je vernike v Kolosah spodbujal s temi besedami: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte« (Kol 3,12-13). Ni najtežje »zmleti« v nas meso, ampak duha, torej samoljubje in ponos, in te majhne vaje na odličen način služijo temu namenu.

Na žalost danes v družbi obstaja neka vrsta zob, ki meljejo brez usmiljenja, bolj kruto kot zobje leoparda, o katerih je govoril mučenec sv. Ignacij. To so zobje medijev in tako imenovanih družbenih omrežij. Ne takrat kadar razkrivajo izkrivljenost družbe ali Cerkve (glede tega zaslužijo vse spoštovanje in upoštevanje), ampak kadar nekoga napadajo pristransko, zgolj zaradi tega, ker ne pripada njihovi strani. S hudobijo, z uničujočim namenom, nekonstruktivno. Revež je tisti, ki danes konča v tej mesoreznici, pa naj bo laik ali duhovnik.

V tem primeru je dopustno in nujno uveljaviti svoje razloge na ustreznih mestih, in če to ni mogoče, ali pa vidimo, da je brez koristi, verniku ne ostane drugega, kot da se združi z prebičanim, s trnjem kronanim Kristusom, na katerega so pljuvali. V Pismu Hebrejcem beremo opomin prvim kristjanom, ki nam lahko pomaga v podobnih okoliščinah: »Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali« (Heb 12,3).

* * *
Zadnji smoter, da se pustimo zmleti, pa ni asketske narave, ampak mistične; ne služi toliko mrtvičenju samega sebe, ampak ustvarjanju občestva. To je resnica, ki je evharistično katehezo spremljala vse od prvih dni Cerkve. Prisotna je že v Didaheju (IX,4), spisu iz apostolskih časov. Sv. Avguštin to temo na čudovit način v enem od svojih govorov ljudstvu primerja proces, ki vodi k oblikovanju kruha, ki je Kristusovo evharistično telo, s procesom, ki vodi k oblikovanju njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev.

Dejal je: »Spomnite se za trenutek, kaj je bila nekoč, ko je bila še na polju, ta stvar, ki je pšenica: zemlja ji je dala vzkliti, dež jo je hranil; potem je bilo delo človeka, ki jo je prinesel na gumno, jo omlatil, prevejal in odložil v kaščo; od tu jo je vzel, da jo je zmlel in spekel in je tako na koncu postala kruh. Sedaj pomislite nase: ni vas bilo in bili ste ustvarjeni, prineseni ste bili na Gospodovo gumno, bili ste omlateni … Ko ste dali svoja imena za krst, so vas začeli mleti posti in eksorcizmi; potem ste končno prišli do vode, bili ste zameseni in postali ste eno; ko se je zgodil ogenj Svetega Duha, ste bili pečeni in ste postali Gospodov kruh. To je tisto, kar ste prejeli. Kakor torej vidite, da je pripravljen kruh en sam, tako bodite tudi vi eno, tako da se ljubite med seboj, ohranjate isto vero, isto upanje in nedeljeno ljubezen.«7

Med telesoma – evharističnim in mističnim telesom Cerkve – ni samo podobnost, ampak tudi odvisnost. Po zaslugi velikonočne skrivnosti Kristusa, ki deluje v evharistiji, mi lahko dobimo moč, da se pustimo dan za dnem mleti v majhnih (in včasih velikih) okoliščinah življenja.

* * *
Končujem z dogodkom, ki se je v resnici dogodil in o njem pripoveduje knjiga z naslovom »Cena, ki sem jo plačal«; napisana je v francoščini in prevedena v različne jezike. Bolje od dolgih govorov služi spoznanju moči, ki jo vsebujejo slovesni Jezusovi »Jaz sem« v evangeliju in zlasti tega, kar sem razlagal v tem prvem premišljevanju.

Pred nekaj desetletji sta v državi Bližnjega Vzhoda dva vojaka – eden kristjan in drugi ne – skupaj stražila v skladišču orožja. Kristjan je pogosto, včasih tudi ponoči, vzel majhno knjižico in jo prebiral, s čimer je pritegnil radovednost in ironijo tovariša v orožju. Neke noči je slednji sanjal. Znajde se pred hudournikom, ki mu ga ne uspe prečkati. Vidi podobo, obdano s svetlobo, ki mu pravi: »Da bi šel preko, potrebuješ kruh življenja.« Pod močnim vtisom sanj je zjutraj, ne da bi vedel zakaj, prosil, celo prisilil tovariša, da mu je dal tisto skrivnostno knjigo. (Seveda je šlo za evangelije). Odprl jo je in naletel na Janezov evangelij. Prijatelj kristjan mu svetuje, naj začne z Matejevim evangelijem, ki je lažje razumljiv. On pa je vztrajal, ne da bi vedel zakaj. Prebral ga je na mah, dokler ni prišel do šestega poglavja.

V tem trenutku pa je dobro neposredno prisluhniti njegovi pripovedi: Ko sem prišel do šestega poglavja, sem se ustavil, pretresen ob moči nekega stavka. Za trenutek sem mislil, da sem žrtev halucinacije, z očmi sem se vrnil h knjigi, na mesto, kjer sem se ustavil … Pravkar sem prebral tele besede: »… kruh življenja«. Iste besede, ki sem jih slišal pred nekaj urami v svojih sanjah. Počasi sem ponovno prebral odlomek, v katerem Jezus nagovarja učence in pravi: »Jaz sem kruh življenja, kdor pride k meni, ne bo nikoli več lačen.« V tistem trenutku se je v meni razvnelo nekaj izrednega, kot eksplozija toplote in ugodja … imel sem občutek, da sem ugrabljen, ponesen v višino z močjo čustva, ki ga nisem še nikoli doživel, silovite strasti, neizmerne ljubezni do tega Jezusa, o katerem govorijo evangeliji«.8

Kar je ta človek pozneje moral pretrpeti za svojo vero potrjuje pristnost njegovega doživetja. Božja beseda ne deluje vedno na tako eksploziven način, ta primer pa nam kaže, ponavljam, kakšno božansko moč vsebujejo slovesni Kristusovi »Jaz sem«, ki se jih z Božjo milostjo nadejamo razlagati v tem postu.

Kardinal Raniero Cantalamessa, OFMCap

1 Ambrož, In Lucam, VI, 86.
2 Hoja za Kristusom, IV,11.
3 Luter, O Janezovem evangeliju, 231.
4 Ignacij Antiohijski, Pismo Rimljanom, IV,1.
5 Prav tam. V,1.
6 Avguštin, Govori, 69,1 (PL 38, 440).
7 Avguštin, Sermo 229 (Denis 6) (PL 38, 1103).
8 Joseph Fadelle, Le prix à payer. Les Editions de l’Œuvre, Paris 2010 (Slov. prevod, Cena, ki sem jo plačal, Založba Emanuel.

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: L. M.