2. marec: Izgubljena sinova

Izgubljena sinova

Tako široko »popularnost«, če temu lahko tako rečemo, kot jo ima prilika o izgubljenem sinu, skoraj nima nobena druga Jezusova prilika. Morda tudi zato, ker je tako zelo sporočilna in skriva v sebi ogromno odtenkov, ki osvetljujejo velikokrat popačene podobe Boga in tudi tiste naše drže, ki se ne ujemajo s sporočilom evangelija. Prav zato je morda krivično, da to priliko naslavljamo zgolj »Prilika o izgubljenem sinu«. Predvsem zato, ker tu govori o dveh sinovih in ne samo o enem. In tudi tisti drugi, ki je ostal doma, je na nek način izgubljen. Medtem ko se v tej priliki oče razodene kot nekdo, ki je usmiljen in pokaže povsem drugačno držo kot bi jo sicer pokazali ljudje do katerega od izgubljenih otrok.

V tem odlomku se že v samem začetku skriva veliko sporočil. Da je mlajši sin, ki je moral vedeti, da se je po tedanjih navadah premoženje razdelilo šele po smrti očeta sploh hotel delež premoženja, je bilo skrajno nespoštljivo do očeta, ki pa jima je vseeno razdelil imetje. In še tisti delež je mlajši sin po nemarnem zapravil in osramotil družinsko čast. Za svojo primarno družino je bil »mrtev«. Lahko se je zanesel le na svoj načrt, da ga oče sprejme kot podnajemnika, ki bi skušal popraviti škodo. Vendar se je razpletlo povsem drugače.

In kaj je še bolj šokantnega od tega, da oče ukaže speči pitano tele, če pomislimo, da je bil mesni obrok v tistem času velika redkost.

Nič čudnega, da je Jezus s to priliko poslušalce tako osupnil. In sedaj pridemo do ljubosumnega starejšega brata, ki, pomislite, ZAVRNE udeležbo na gostiji. Ne razjezi ga samo pitano tele in niti gostija, ampak predvsem dejstvo, da je mlajši brat, ki ga očetu očitajoče in posmehljivo imenuje »ta tvoj sin«, spet dobil pravico do dedovanja, potem ko je svoj delež pognal v nič. In način, s katerim se je starejši brat lotil svojega lastnega očeta, je več kot samo nevljuden – je pravzaprav izrojen, nesramen in prostaški. Vendar je tudi do starejšega sina oče neverjetno blag – daje mu možnost, da se sam odloči, ali se želi pridružiti slavju. In ne samo to: celo med vrsticami pove, da je starejši sin že sedaj dedič vsega premoženja (»vse, kar je moje, je tvoje«). Nič pa ne izvemo o nadaljevanju zgodbe: sta se brata spravila? Zgodba je povsem odprta.

V tej zgodbi sta torej oba sinova izgubljena, vsak na svoj način.

Mlajši sin velja za nekakšnega revolucionarja ter hkrati upornika, ki pa spozna, da v tej drži ni našel sreče. A očetovo avtoriteto sta dejansko sovražila oba. Starejši se je za razliko od mlajšega držal prastarih vzorcev, ki so mu tudi zagotavljali socialno in finančno varnost. Starejši je bil morda na zunaj (!) pravičen, a globoko v sebi prav tako grešen kot mlajši. A hkrati sta obadva ljubljena. Starejšemu je morda oče izrazil manj pompozno ljubezen kot mlajšemu, saj je bil navsezadnje vedno pri očetu.

Imamo torej opraviti z dvema držama: na eni strani uporniška, na drugi strani pobožnjakarska, ki skriva v sebi lažen občutek večvrednosti.

 In ti dve vrsti izgubljenosti se pojavljata tudi dandanes. Lahko jih najdemo povsod. Se v teh držah najdeva tudi jaz in ti?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.