3. marec: Tretja postna nedelja

Tretja postna nedelja

V odlomku iz Evangelija, ki smo ga slišali, me nagovorita dve stvari: ena podoba in ena beseda. Podoba Jezusa z bičem v roki, ki izganja vse tiste, ki so tempelj izkoriščali za sklepanje poslov. Te nepoštene poslovneže, ki so prodajali živali za daritve in menjali denar… Tam je bilo sveto – tempelj, ki je svet – in zunaj ta umazanija. In Jezus vzame bič in gre naprej, da bi malo počistil tempelj.

Stavek, ki me posebej nagovarja, pa se nanaša na evangelistove besede, kjer piše, da so mnogi verovali v Jezusa, ‘Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku’ (Jn 2,24-25). Mi ne moremo preslepiti Jezusa. On nas pozna od znotraj. Ni jim zaupal. In to je lahko za nas lepo vprašanje na polovici postnega časa: ali Jezus meni lahko zaupa? Mi Jezus lahko zaupa, ali pa sem dvoličnež? Se imam za katoličana, tistega, ki je blizu Cerkvi, potem pa živim kot pogan? Ampak Jezus tega ne ve, nihče mu ne pove. On ve! ‘On ni potreboval, da bi mu kdo pričeval; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.’ Jezus ve za vse, kar je v našem srcu, Jezusa ne moremo prevarati. Pred njim se ne moremo pretvarjati, da smo svetniki, zapreti oči in potem živeti življenje, ki ni v skladu s tem, kar želi On. In on to ve. In vsi vemo, kakšno ime je Jezus dajal dvoličnežem: hinavci.

Dobro nam bo delo, če bomo danes vstopili v svoje srce in gledali Jezusa. Mu rekli: ‘Gospod, poglej, v meni so stvari, ki so dobre, pa tudi tiste, ki niso. Jezus, mi ti zaupaš? Jaz sem grešnik…’ Jezusa to ne prestraši. Če mu rečeš: ‘Jaz sem grešnik,’ se ne ustraši. To, kar ga odvrača, je dvoličnost: kazati se pravične, da bi zakrili skriti greh. Sicer lahko rečemo, da gremo vsako nedeljo v cerkev, vendar pa to ni dovolj. Če tvoje srce ni pravično, če ne ljubiš tistih, ki potrebujejo ljubezen, če ne živiš v duhu blagrov, nisi katoličan. Si hinavec. Prvo vprašanje je torej: mi Jezus lahko zaupa? V molitvi ga vprašajmo: Gospod, mi zaupaš?

Ko vstopimo v svoje srce, odkrijemo stvari, ki niso dobre, tako kot je Jezus v templju našel umazanijo trgovanja, nepoštenih trgovcev. Tudi znotraj nas je umazanija, grehi egoizma, ošabnosti, napuha, lakomnosti, zavisti, ljubosumja… toliko grehov! Lahko tudi nadaljujemo pogovor z Jezusom: ‘Jezus, ali mi ti zaupaš? Jaz želim, da bi mi zaupal. Torej ti odprem vrata, očisti mojo dušo.’ Prosimo Gospoda, naj tako kot je šel očistit tempelj, pride očistit tudi našo dušo. In predstavljamo si, da pride z bičem… Ne, ta ne očisti duše! Ali veste, kaj je Jezusov bič, ki očisti našo dušo? Usmiljenje. Odprite srce Jezusovemu usmiljenju! Recite: ‘Jezus, poglej, koliko umazanije! Pridi, očisti. Očisti s svojo milostjo, s svojimi blagimi besedami; očisti s svojim ljubkovanjem.’ Če bomo odprli svoje srce Jezusovemu usmiljenju, da bo očistil naše srce, našo dušo, nam bo Jezus zaupal.

Cerkev nas vabi: »Hodimo v svetu kot Jezus.« Iz vsega našega bivanja naredimo »znamenje njegove ljubezni. Zgradimo Bogu tempelj z našim življenjem.« Če bomo pričevalci živega Kristusa, ga bodo lahko srečali tudi mnogi, na katere naletimo na naši poti. »Toda – vprašajmo se – se Gospod zares počuti doma v mojem življenju?« Mu dovolim, da očisti moje srce in da prežene malike? Mu dovolim, da očisti vse drže, ki so proti Bogu, bližnjemu in nam samim?

Danes se včasih lahko zdi, da se Cerkev podira, da vera v Jezusa umira. Je sploh v naši moči, da kaj spremenimo?

Bog vedno  znova  postavlja tempelj Cerkve. Za tiste, ki to res želijo. Ostale pa kot nesnago vedno znova izžene izmed izvoljenih.

V vseh časih je bilo tako, in Bog je vedno znova pošiljal svoje preroke, da so kazali pot k Bogu.  Zato se ne bojmo za živo Kristusovo Telo, ki je Cerkev- mi mu moramo ostati zvesti. Jezus namreč pravi – “”Podrite ta tempelj – in v treh dneh ga bom znova postavil.” Z Jezusom smo lahko pogumni celo pred smrtjo in propadom. On ve, kaj dela. In on rešuje vse.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.