5. marec: Gospod – kolikokrat odpustiti?

Gospod – kolikokrat odpustiti?

Živimo v svetu, ki je poln nasilja, jeze, sovraštva, boja za svoje pravice … Zdi se, da je ideal povzdigniti sebe nad druge ne glede na ceno, ne glede na to, koliko ljudi bomo na poti do tega cilja prizadeli. Govorjenje o ponižnosti, usmiljenju in odpuščanju ni več moderno. Poteptali smo mnoge vrednote, ki so urejale naše medsebojne odnose. Ko razmišljamo o življenju, se nam zdi, da vedno bolj tonemo v duhovno krizo in posledično v gospodarsko in moralno krizo. Ali je še možna rešitev iz tega nezavidljivega položaja? Na to nam daje odgovor Božja beseda, ki pravi, da se Bog ne naveliča ljubiti človeka, ki je vsak dan nezvest in od nas pričakuje, da ravnamo enako, da ljubimo kljub temu, da je naša ljubezen prezrta ali celo pohojena. Le z ljubeznijo bomo zmožni tudi odpuščati.

Modri Sirah (28,1-7) nam govori o tem, da sta srd in jeza ostudna in kdor se jima vdaja, je grešnik in težko bo dosegel odpuščanje grehov, če bo kar naprej kuhal jezo. Odpustimo krivico svojemu bližnjemu, tako bomo tudi mi uslišani in nam bo odpuščeno. Maščevanje nima nobenega smisla, samo še poslabša naše medsebojne odnose. Odpuščanje je tisto, ki prinaša osvoboditev in rešitev naših težav. Usmiljenje je tista lastnost, ki nam pomaga, da bomo lažje odpustili. Bog želi, da z ljubeznijo odpuščamo, saj edino tako lahko tudi on nam odpusti.

Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (14,7-9) spomni, da nihče ne živi zase in ne umira sebi, ampak Gospodu. Bog nas je sprejel za svoje otroke iz nesebične ljubezni in nas ljubi kljub naši krhkosti in zagledanosti v ta svet. On nas je priklical v bivanje in nas kljub neprestani nezvestobi ni zavrgel, ampak nas je odrešil in si želi, da bi ravnali kot njegovi otroci: da bi ljubili drug drugega in ga sprejeli takšnega, kot je, ter mu znali z usmiljeno ljubeznijo odpuščati, čeprav nas mika, da bi tistega, ki nas je užalil, zavrgli ali se mu celo maščevali.

Kaj pa na to pravi Jezus? Da moramo neprestano odpuščati. Za resnično odpuščanje moramo biti zmožni brezpogojno ljubiti. Ne moremo pričakovati, da nam bo odpuščeno, če sami nismo zmožni odpuščati. Tu je potrebna vera. Sami iz sebe težko odpustimo. Če pa se obrnemo na svojega usmiljenega nebeškega Očeta in ga prosimo za pomoč, da bi lahko odpustili, bomo to milost tudi prejeli. Odpuščanje je tako veliko dejanje, da ga zgolj iz svoje volje zelo težko naredimo.
Naj nas Bog s svojo milostjo spremlja in nam da moči, da bi imeli milost odpuščanja in se tako osvobodili velikega bremena, ki uničuje naše medsebojne odnose. Kolikor bomo zmožni odpustiti, toliko se nam bo odpustilo. Ljubezen pa naj nas vodi k resnični spravi in novemu, boljšemu življenju.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.