Kateheza o napuhu: grešno nagnjenje, ki uničuje človeške odnose

Katehezo o napuhu je namesto papeža, ki ima zaradi prehlada še vedno težave z glasom, prebral Pierluigi Giroli z državnega tajništva. Človek z napuhom je vzvišen in druge hitro prezirljivo obsoja: brez razloga izreka sodbe o drugih, ki se mu zdijo brezupno nekompetentni in nesposobni. V svoji oholosti pozablja, da nam je Jezus v evangelijih dal zelo malo moralnih zapovedi, vendar je bil pri eni od njih brezkompromisen: nikoli ne sodite. Po papeževih besedah je zdravilo za napuh ponižnost, pri čemer vabi, naj postni čas izkoristimo za boj proti napuhu.

Svetopisemski odlomek: Sir 10,7.9.12.14

Napuh je osovražen pri Gospodu in pri ljudeh (…)
Zakaj se prevzemata prst in pepel (…).
Začetek človekovega napuha je odpad od Gospoda,
prevzetnež oddalji srce od svojega Stvarnika.
Gospod je mogočnežem prevrnil prestole
in na njih mesto posedel krotke može.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Napuh.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V sklopu katehez o grešnih nagnjenjih in krepostih smo danes prišli do zadnjega od grešnih nagnjenj: napuha. Stari Grki so ga opredelili z izrazom, ki bi ga lahko prevedli kot »pretiran sijaj«. Dejansko je napuh pomeni samopoveličevanje, ošabnost, nečimrnost. Izraz se pojavi tudi v tistem nizu grešljivosti, ki jih Jezus našteje, ko pojasnjuje, da zlo vedno prihaja iz človekovega srca (prim. Mr 7,22). Napuhnjen človek je nekdo, ki misli, da je veliko več, kot je v resnici; ki hlepi, da bi bil priznan kot pomembnejši od drugih, vedno hoče, da se mu priznajo njegove zasluge, in prezira druge, saj jih ima za manjvredne.

Iz tega prvega opisa vidimo, da je greh napuha zelo podoben grešnemu nagnjenju nečimrnosti, o kateri smo govorili prejšnjič. Če je nečimrnost bolezen človeškega jaza, pa je v primerjavi z opustošenjem, ki ga zmore napuh, še vedno otroška bolezen. Menihi so pri analizi človeških norosti prepoznali določen vrstni red v zaporedju zla: začnejo z najhujšimi grehi, kot je požrešnost, in pridejo do najbolj vnemirjujočih pošasti. Med vsemi grešnimi nagnjenji je napuh velik kralj. Ni naključje, da ga Dante v Božanski komediji postavi v prvi krog vic: kdor podleže temu grešnemu nagnjenju, je daleč od Boga, za njegovo odpravo pa sta potrebna čas in napor, bolj kot za katero koli drugo bitko, v katero je kristjan poklican.

V resnici se v tem zlu skriva koreniti greh, absurdno prepričanje, da smo podobni Bogu. Greh naših prvih staršev, o katerem pripoveduje prva Mojzesova knjiga, je v vseh pogledih greh napuha. Skušnjavec jima reče: »… da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5). Pisci o duhovnosti so bolj pozorni na opisovanje podleganja napuhu v vsakdanjem življenju, na ponazarjanje, kako uničuje človeške odnose, na izpostavljanje, kako to zlo zastruplja tisti občutek bratstva, ki bi ljudi moral združevati.

Tu je torej dolg seznam simptomov, ki razkrivajo, da je človek podlegel grešnemu nagnjenju ponosa. To je zlo z očitnim fizičnim videzom: človek z napuhom je vzvišen, ima »tog vrat«, ki se ne upogiba. Je človek, ki zlahka prezirljivo obsoja: brez razloga izreka nepreklicne sodbe o drugih, ki se mu zdijo brezupno nekompetentni in nesposobni. V svoji oholosti pozablja, da nam je Jezus v evangelijih dal zelo malo moralnih zapovedi, vendar je bil pri eni od njih brezkompromisen: nikoli ne sodite. Da imaš opraviti s človekom, polnim napuha, spoznaš po tem, da ko mu nameniš majhno konstruktivno kritiko ali povsem neškodljivo pripombo, se nanjo odzove pretirano, kot da bi kdo užalil njegovo veličastvo: besni, vpije, užaljeno prekine odnose z drugimi.

S človekom, ki je bolna od napuha, lahko storimo le malo. Z njim se je nemogoče pogovarjati, kaj šele ga popravljati, saj je navsezadnje izven samega sebe. Treba je le biti potrpežljiv z njim, saj se bo nekoč njegova zgradba zrušila. Italijanski pregovor pravi: »Napuh se odpravi na konju, vrne pa se peš.« V evangelijih se je Jezus srečeval z mnogimi napuhnjenimi ljudmi in to grešno nagnjenje pogosto pride na dan tudi pri tistih, ki so ga dobro skrivali. Peter se je do skrajnosti bahal s svojo zvestobo: »Tudi če te vsi zapustijo, jaz te ne bom!« (prim. Mt 26,33). Kmalu pa je izkusil, da je tako kot drugi tudi on prestrašen pred smrtjo, za katero si ni predstavljal, da je lahko tako blizu. In tako bo tistega drugega Petra, ki glave ne nosi več visoko, ampak joka bridke solze, Jezus ozdravil in bo končno sposoben nositi težo Cerkve. Pred tem se je ponašal z domišljavostjo, s katero bi bilo bolje, da se ne bi ponašal; zdaj pa je zvest učenec, ki ga lahko gospodar, kot pravi prilika, »postavi čez vse svoje premoženje« (prim. Lk 12,44).

Odrešenje gre prek ponižnosti, ki je pravo zdravilo za vsako dejanje napuha. V Magnificatu Marija opeva Boga, ki s svojo močjo razprši tiste, ki so napuhnjenih misli (prim. Lk 46,51). Nesmiselno je Bogu kaj ukrasti, kot poskušajo storiti napuhnjeni ljudje, saj nam navsezanje Bog želi dati vse. Zato apostol Jakob svoji skupnosti, ranjeni zaradi medsebojnih sporov, ki izvirajo iz ponosa, zapiše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6).

Zato, dragi bratje in sestre, izkoristimo ta postni čas za boj proti našemu napuhu.