12. marec: Gospod, nimam nikogar

Gospod, nimam nikogar

Današnja beseda nas spodbuja k razmisleku o vodi. Voda kot simbol odrešenja in sredstvo odrešenja. A voda je tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. V današnjem odstavku pa je voda simbol za rešitev. Besedilo govori o vodi, ki vodi v življenje. Gre za novo vodo, ki ozdravlja. Opravka imamo s kopeljo, tisto kopeljo, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Pri tej vodi je tudi mož, ki je bil že 38 let bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. Je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi bolj iznajdljiv. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Odgovor je zanimiv. Ne reče »da«, ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: »Gospod, nimam nikogar,« Človek, ki vedno zamuja.

Drža tega človeka nam da misliti. Bil je bolan v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan od pesimizma, bil je bolan od žalosti, bil je bolan od naveličanosti, duhovne lenobe, brezbrižnosti. To je bolezen tega človeka: »Ja, želim živeti, ampak …« Ostajal je tam. Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi.

Ta človek je bil v grehu, a ne zato, ker bi storil nekaj velikega, ne. Greh životarjenja in pritoževanja nad drugimi, greh žalosti, ki je hudičevo seme, tiste nesposobnosti, da bi se odločili o svojem življenju. Druge bi gledal in se pritoževal. Niti ne, da bi jih kritiziral, temveč da bi se pritoževal nad njimi.

To mi da misliti na mnoge ljudi, žal tudi kristjane, ki živijo v tem stanju naveličanosti, mlačnosti, brezvoljnosti, ki se počutijo nesposobne, da bi kar koli naredili. Samo pritoževanje nad vsem. Naveličanost je strup, je megla, ki obdaja dušo in ji ne pusti živeti. Je tudi mamilo, saj če ga pogosto poskušaš, ti postane všeč. In tako končaš kot odvisnik od žalosti, »odvisnik od naveličanosti«. Je kakor zrak, ki ga dihaš. In to je precej običajen greh med nami: žalost, naveličanost, mlačnost, malomarnost, ne bom rekel malodušje, a je precej blizu temu.

Tudi mi razmislimo, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v ta greh melanholije: to je greh naveličanosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.