Teden družine, 20. marec: Biti osvobojen

Nagovor, 20. 3. Biti osvobojen

Biti osvobojen

Biti osvobojen – to je eden od poudarkov današnjega evangelija. Jezus pravi svojim učencem, da bodo osvobojeni, če bodo poznali resnico. V mislih ima svobodo od človekove sužnosti grehu. To je vez, ki nam preprečuje, da bi živeli v Kristusovi luči.

Če pa se čutimo svobodne, potem smo srečni. In se sprašujem: O kakšni sreči govorimo, kakšno srečo sanjamo, kakšno srečo ustvarjamo? Nagovarja me misel jezuita in misleca p. Teilharda de Chardina. Njegova misel nas vabi k razmisleku, kakšne naj bodo naše družine in skupnosti.

Zamišlja si skupino ljudi, pripravljenih za pot na goro. Nekateri izmed teh pohodnikov so takšni, da kmalu obžalujejo, da so se podali na pot. Komaj so stopili na vzpenjajočo se stezo, že silijo nazaj v zavetišče. Imenuje jih utrujence in pasivneže. Vsaka težava jim je odveč. Želijo si le ljubega miru.

Drugi pohodniki so tisti, ki se sicer nočejo vrniti v zavetišče, kljub temu pa so misel na vrh že opustili. Na prvi sončni polici se konča njih vzpon. Dosegli so svoje in v tem svojem dosežku hočejo uživati. Uživači. Češ, človek pa tudi mora imeti nekaj od življenja.

Končno pa se najdejo tudi dosledni ljudje. Imenuje jih navdušence. Tudi ko naletijo na ovire, ne opustijo odločitve za vzpon.

V luči tega razmišljanja lahko ugotovim, kakšna naj bo družina, da bo za vse člane pot do sreče. Družina naj bo prostor za svatbo življenja. V njej je polno ljudi vseh vrst. Središče družine naj bo Bog sam, po Božji besedi in evharistiji. Družina naj bo šola molitve in dela. Družina naj ne spregleda ran, ampak jih vidi, neguje in povija. V družini naj spet zaživi modrost starih, družina pa naj starost in onemoglost sprejema z odprtostjo in sočutjem. Družina naj bo šola ljubezni. Otroški smeh in igra govorita o življenju, zato naj bo v družini prostor za otroško razigranost. V družini naj bo prostor za iskanje in vračanje.

Zato je Bog postal otrok. Trideset let si Jezus-Bog privošči kot ogrevanje za nekaj let intenzivnega sporočanja. Potrpljenje in vztrajno zorenje je prvo, kar nam Bog sporoča v sveti družini. V družini se vse dogaja počasi, s potrpljenjem in željo po rasti. To ni spanje, ampak vztrajno zorenje za cilj, ki ga je zarisal Bog.

Bog zaupa človeku. Zaupal se je Mariji in Jožefu, zaupal je, da bo v družini lahko odrasel in prinesel na svet veselje in mir. Zaupanje v človeka, tudi po razočaranjih, je temelj družine.

Bog za svojo pot izbira presenečenja in revščino. Bog vedno preseneča in zanj presenečenje in revščina nista prekletstvo. Presenečenja so običajna pot vsake družine, pa tudi revščina – takšna ali drugačna – jo vedno spremlja. Bog je vse to blagoslovil.

Čeprav o življenju svete družine vemo le malo, lahko v njej odkrivamo čudovito podobo družine, ki si jo je zamislil Bog Oče in Stvarnik. Naj bo naš izziv, da bi to Božjo zamisel o družini našli in živeli tudi v naših družinah.

Ervin Mozetič

Obj.: L. M.