17. marec: 5. postna nedelja, tiha

5. Postna nedelja
   
   “Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.”

Ljudje so v Jezusa polagali veliko upanja: mnogi so od njega pričakovali čudeže in velika znamenja, izkazovanje moči in celo osvoboditev izpod sovražnih osvajalcev. Kdo med njimi bi si mislil, da bo čez nekaj časa Jezus ponižan, obsojen in ubit na križu? Zemeljska upanja tistih ljudi so se pred križem zrušila. Mi pa verujemo, da se ravno v Križanem naše upanje ponovno rodi. Zemeljska upanja se pred križem zrušijo, a rodijo se nova upanja, upanja, ki trajajo za vedno. Upanje, ki se rodi iz križa, je drugačno. Drugačno je od tistih, ki se zrušijo, drugačno od upanja sveta. In za kakšno upanje pravzaprav gre?

Poskusimo pomisliti na majhno zrno, ki pade v zemljo. Če ostane zaprto vase, se ne bo nič zgodilo. Če pa se prelomi in se odpre, bo dalo življenje klici, poganjku in zatem rastlini, ki bo obrodila sad.

Jezus je prinesel na svet novo upanje in prinesel ga je v obliki semena. Postal je majhen kakor pšenično seme. Zapustil je svojo nebeško slavo, da bi prišel med nas – ‘padel je v zemljo’. A to še ni bilo dovolj. Da bi obrodil sad, je Jezus živel ljubezen do konca, ko se je pustil razlomiti smrti kakor seme, ki se pusti razlomiti v zemlji. Ravno tam, na skrajni točki ponižanja, ki je tudi najvišja točka ljubezni, je vzklilo upanje. In to upanje je vzklilo ravno zaradi sile ljubezni, kajti ljubezen vse upa in vse prenaša. Ljubezen, ki je življenje Boga, je prenovila vse, kar je dosegla. Jezus je na veliko noč naš greh – s tem, da ga je vzel nase – spremenil v odpuščanje, našo smrt v vstajenje, naš strah v zaupanje. To je tudi razlog, zakaj je na križu rojeno naše upanje in zakaj se vedno na novo rojeva; zakaj se z Jezusom vsaka tema lahko spremeni v luč, vsak poraz v zmago, vsako razočaranje v upanje – in to prav vsako, upanje vse premaga, ker se rodi iz ljubezni Jezusa, ki je postal seme v zemlji in je umrl, da bi dal življenje, polno ljubezni in upanja.

Ko se odločimo za Jezusovo upanje, počasi odkrijemo, da je zmagovalni način življenja način semena, način ponižne ljubezni. Ni druge poti za zmago nad zlom in za upanje na svetu. Morda bi kdo rekel, da je to logika poraza, kajti kdor ljubi, izgubi moč, kdor daje, se nečesa razlasti. V resnici pa je logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, je pot Boga in samo ta da sad.

Ta resnična ljubezen gre preko križa, žrtvovanja. Križ je obvezna pot, vendar pa ni cilj. Cilj je slava, kakor nam to kaže velika noč.

V teh dneh, ki so dnevi ljubezni, se pustimo oviti skrivnosti Jezusa, ki je kakor pšenično seme umrl, da bi nam dal življenje. On je seme našega upanja.

Jezus nas s priliko o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da rodi sad, opozarja, naj se ne obešamo na to, kar vidimo, ampak naj se oziramo v globino. Njegovo delovanje ni pomembno zaradi čudežev, ampak zaradi ljubezni. Sedaj moramo zreti smrt, izničenje, trohnenje, da bi videli bistvo življenja. Bistvo življenja ni v bohotni rasti, ampak v neverjetni moči skritih semen in korenin.

Kaj to pomeni zame in zate? Vsi smo nagnjeni k temu, da bi ostajali na površju. Radi imamo vidne rezultate, uspehe, moč in lepoto. Pravo življenje pa se skriva v globini, v darovanju in umiranju. Prav je, da se v tem postnem času vprašamo, kdo smo, če nam je vzeto vse, kar zmoremo, kar znamo, kar smo na zunaj. Kdo smo, če obležimo na postelji popolnoma hromi? Da, tam ostaja živo samo naše bistvo. Pogled! Ali bo ta pogled še odražal ljubezen in veselje. Srce! Ali bo ostalo mirno, v potrpežljivem čakanju na srečanje z Njim, ki nas je povabil v življenje?Vse mora umreti, pravi Jezus. Strohneti, da pripravi prostor darovanju. Dokler grabim zase, se obešam na svoje sposobnosti le sebi pojem slavo. Umreti, da bi dal prostor ljubezni, da bi dal prostor bližnjemu, da bi rodil sad, vreden božje ljubezni. Težka naloga. A le če jo bom hotel izpolniti, bom na cvetno nedeljo pozdravljal resničnega Kralja.

Samo iz smrti naše gotovosti se rojeva Novo življenje.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.