Teden družine, 22. marec: Hoditi za Jezusom pomeni hoditi po poti križa

Nagovor, 22. 3. Hoditi za Jezusom..po poti križa

Bolj ko se približujemo veliki noči, bolj nam Jezus razlaga, da bo Sin človekov zavržen in umorjen. Še več. Kdor ga bo hotel spoznati, bo moral po isti poti za njim, zato pravi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Križ je najpomembnejše znamenje Božjega Sina, pa tudi vseh njegovih učencev. Nam je to res tako jasno? Zdi se, da smo Jezusovo trpljenje ločili od Njegovega življenja. Kot da je trpljenje nek dodatek k njegovemu sicer uspešnemu oznanjevanju. Pa ni! Križ se za Jezusa ni začel na veliki četrtek, ampak z njegovim rojstvom! Jezusov križ je najtesneje združen z Jezusovim življenjem. Njegova smrt na križu žal ni bila napaka v njegovem življenju, ampak logična posledica.

Občutek imam, da je govorjenje o križu šibka točka našega oznanjevanja. Ne ugaja nam, da sta hoja za Jezusom ter življenje v resnici in ljubezni tesno povezana s trpljenjem. Zato smo križ pribili na stene in ga razumemo kot neposrečen konec Jezusovega življenja. V naših glavah in v našem oznanjevanju bomo morali to spremeniti. Nenazadnje je vse pošteno človekovo življenje povezano s križem. Zakaj tega ne bi mogli razumeti in sprejeti?

Beg pred križem se vsepovsod odraža kot lenoba in lagodje. To ni življenje resničnega kristjana! In prav tega je danes vsepovsod polno. Ko pa govorimo o zavzetem vztrajanju v resnici in ljubezni, bomo doživljali nasprotovanje in preganjanje. Dejstvo je, da bo tisti, ki hoče iti za Jezusom, trpel enako nasprotovanje kot On.

Čeprav drži, da biti Jezusov učenec, pomeni izgubiti življenje, obenem pomeni tudi življenje najti: Če bomo hodili za njim, bomo v sebi našli mir. Ljubezen odkriva nov svet v nas in naših odnosih, ki je veliko lepši od tega sveta. Ljubezen prinaša vedno novo življenje in vedno novo upanje. Življenje brez ljubezni – to je življenje brez križa – pa je prazno in mrtvo. Kljub strahu torej, vzemimo vsak dan svoj križ in hodimo za Njim, ki je naš Edini Odrešenik.

Napoved o Marijinem trpljenju, ko je prinesla dete Jezusa v tempelj, je Sveta družina sprejela v popolnem miru. Tako odrešenje kot trpljenje sta njuni stalnici. Ni vzhičenosti, niti ni strahu. Je globoko veselje nad odrešenjem in trdno zaupanje, da bo mogoče premagati trpljenje, ko bo prišlo. Vse vodi Bog in vse je mogoče tistemu, ki vanj zaupa.

Tudi v Sveti družini je na prvem mestu čisto preprosta vsakdanja skrb za otrokov rast in moč. Marijo čaka trideset let čakanja, a njej je – kot se zdi – že v templju to razumljivo. Dolga leta se ne bo zgodilo nič posebnega. Vsakodnevna rutina, ki pa je lepa, zaradi globokih hrepenenj, zaradi globoke vere, pristnih odnosov, ker se znajo ustaviti in biti veseli v skromnosti.

Šibkost in trpljenje naših najbližjih v družini je šola življenja. To je mogoče, ko se trenutki trpljenja spremljajo z molitvijo ter naklonjeno in pozorno bližino družinskih članov. Družine, preizkušane s trpljenjem, se ne sme pustiti same. Gospodu se moramo zahvaliti, da smo lahko v pomoč družini v takih trenutkih. Pravi zaklad za župnijo je, kjer si družine v težavah znajo stati ob strani. Ta medsebojna bližina je zaklad modrosti, ki daje razumeti Božje kraljestvo bolje kot kopica govorov. To so ljubkovanja Boga.

Ervin Mozetič

---

Ilustracija: Karmen Smodiš

Obj.: L. M.