24. marec: Dvojen okus

Dvojen okus

Na cvetno nedeljo nas navdaja nekako dvojen okus, sladek in grenek, vesel in boleč, kajti z njo obhajamo Gospoda, ki vstopa v Jeruzalem in mu njegovi učenci vzklikajo kot kralju; istočasno pa je v ospredju  pripoved o njegovem trpljenju.

Radostni kriki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden.

Jezus, ki je na tako slaven način vstopil v sveto mesto, ni nikakršen sanjač, ki širi blodnje. Je Odrešenik, s konkretno podobo služabnika, služabnika Boga in človeka, ki gre v trpljenje. Je veliki Trpin človeških bolečin.

In ta Jezus, ki sprejme, da mu pojejo hozano, čeprav dobro ve, da ga čaka: ‘Križaj ga!’, od nas ne zahteva, da ga zremo samo na slikah ali fotografijah, ali na video posnetkih, ki krožijo po spletu. Ne! Navzoč je v številnih ljudeh, ki danes prenašajo trpljenje kakor On. Jezus je v njih, v vsakemu od njih. In s tem iznakaženim obličjem, s tem zdelanim glasom prosi, nas prosi, da ga pogledamo, prepoznamo, ljubimo.

Drugega Jezusa ni. Isti je, ki je vstopil v Jeruzalem med mahanjem palmovih in oljčnih vej. Isti je, ki je bil prebit na križ in je umrl med razbojnikoma. Nimamo drugega Gospoda kot Njega, Jezusa, ponižnega Kralja pravičnosti, usmiljenja in miru.

Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi trenutki  in najbolj zahrbtnimi skušnjavami. Tako, da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost ali junaškost, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji po odrešenju, po življenju, po usmiljenju.

Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji poti, poti ponižnosti. Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo ime, ga pozdravljali kot Kralja in Odrešenika. Njegovo srce se je veselilo ob pogledu na navdušenje in praznovanje. Ponižnost ne pomeni zanikati stvarnosti, in Jezus je resnično Odrešenik, Kralj.

Jezus pa ve, da mora zato, da bi dosegel resnično zmago, dati prostor Bogu; in zato, da bi dali prostor Bogu, obstaja le en način; izničenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem se ni mogoče pogajati: ali ga sprejmeš ali zavrneš. In s svojim ponižanjem nam je Jezus želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami.

Prva, ki je šla za njim po tej poti, je bila gotovo njegova Mati, Marija, prva učenka. Marija je morala trpeti, da je hodila po poti vere in Božje volje. Da bi na težke in boleče dogodke v življenju odgovorili z vero, je potreben ‘poseben napor srca’ . V tem naporu vzide zora vstajenja.

Ne sramujmo se, da bi pokazali svoje navdušenje za Jezusa, da bi vzklikali, da On živi, da je naše življenje. Hkrati pa se mu tudi ne bojmo slediti po poti križa.

V trenutkih lastnega križa  in velike stiske je potrebno molčati, imeti pogum molčati, če gre le za krotak molk in ne molk, poln mržnje. Potrebno je vztrajati v tišini, vztrajati, vendar pa z isto držo, kot jo je imel Jezus.

Naš varen prostor je pod plaščem Marije. In medtem ko čakamo, da Gospod pride,  z molitvijo,  sebi in drugim dajmo razlog upanja. To nam bo pomagalo živeti življenje!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.