29. marec: Veliki petek

Veliki petek

To, kar smo ravnokar znova poslušali, je pripoved o največjem zlu, ki je kdaj bilo storjeno na zemlji. Vedno znova pa se  vprašujem kakšni so bili učinki Kristusove smrti? Najvažnejši učinki so da smo opravičeni po veri vanj, spravljeni in v miru z Bogom, polni upanja na večno življenje.

Je pa še en učinek, ki nam ga sedanji položaj pomaga dojeti še prav posebej. Kristusov križ je spremenil smisel bolečine in človeškega trpljenja. Vsakega trpljenja, telesnega in duševnega. Ni več kazen, prekletstvo. Odrešeno je v svoji korenini, odkar ga je Božji Sin vzel nase. Kaj je najzanesljivejši dokaz, da pijača, ki ti jo nekdo ponuja, ni zastrupljena? Če sam pije pred teboj iz iste čaše. Tako je storil Bog: na križu je vpričo vsega sveta spil kelih bolečine vse do gošče na dnu. Tako je pokazal, da ta kelih ni zastrupljen, ampak da ima na dnu biser.

In to ne velja le za bolečino vernika, ampak za vsako človeško bolečino. On je umrl za vse. »Ko bom povzdignjen z zemlje,« je rekel, » bom vse pritegnil k sebi!«. Vse, ne le nekatere!

In tako je tudi danes. Epidemija nas je prebudila iz še večje nevarnosti, ki so ji bili vedno izpostavljeni posamezniki in človeštvo, to je privida vsemogočnosti. Zadošča drobcen in brezobličen delček narave, virus, da se spomnimo svoje umrljivosti, da nas vojaška sila in tehnologija ne zmoreta rešiti.

Medtem ko je slikar James Thornhill delal poslikave v stolnici sv. Pavla v Londonu, ga je v nekem trenutku obšlo tako navdušenje nad neko svojo fresko, da ni opazil, da je, ko se je odmikal, da bi jo bolje videl, prišel na rob odra in skoraj padel v prepad. Zgroženi pomočnik je vedel, da bi krik samo še pospešil katastrofo. Ne da bi dvakrat pomislil, je pomočil čopič v barvo in ga zagnal v sredo freske. Mojster je osupel skočil naprej. Njegovo delo je bilo poškodovano, on pa je bil rešen.

Tako dela včasih z nami Bog: prevrne naše načrte in naš mir, da nas reši pred breznom, ki ga ne vidimo. Toda pozor, da se ne bi varali. Ni Bog isti, ki je s virusom zagnal čopič na fresko naše napuhnjene tehnološke civilizacije. Bog je naš zaveznik, ne virusov! »Da, Bog »trpi« kakor vsak oče, kakor vsaka mati. Ko bomo nekega dne to odkrili, nas bo sram za vse obtožbe, ki smo mu jih namenili v življenju. Bog je soudeležen pri naši bolečini, da jo premaga. »Ker je Bog nadvse dober,« je zapisal sv. Avguštin, »ne bi nikoli dopustil, da bi kakršnokoli zlo bivalo v njegovih delih, če ne bi bil tako vsemogočen in dober, da celo iz zla naredi dobro.«

Mar je Bog Oče hotel smrt svojega Sina na križu, da bi iz tega izpeljal dobro? Nikakor, samo dopustil je, da je človeška svoboda šla svojo pot in jo potem uporabil, da je služila njegovemu načrtu, ne pa načrtu ljudi.

Ko so v puščavi Hebrejce pikale strupene kače, je Bog ukazal Mojzesu, naj na drog dvigne bronasto kačo, in kdor jo je pogledal, ni umrl. Jezus pravi: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje«. Tudi nas je v tem času pičila nevidna strupena »kača«. Glejmo njega, ki je bil za nas »povzdignjen« na križ. Počastimo ga za nas in za ves človeški rod. Kdor ga gleda z vero, ne umre. In če umre, bo to samo zato, da vstopi v večno življenje.

»Po treh dneh bom vstal,« je napovedal Jezus. Tudi mi bomo po teh dnevih, za katere upamo, da bodo kratki, vstali in zapustili grobove, kar so postali naši domovi. Ne zato, da bi se vrnili v staro življenje kakor Lazar, ampak v novo življenje kakor Jezus. Bolj bratsko življenje, bolj človeško. Bolj krščansko!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.