30. marec: Velika sobota

Velika Sobota

Ženi gresta  h grobu, žene ju ljubezen, čeprav se morda bojita, da bo njuna pot zaman, saj velik kamen zapira vhod v Jezusov grob. Pot teh dveh žena je tudi naša pot. Zdi se, da se bo na njej vse raztreščilo ob kamen in tako se lahko prikrade ideja, da je razočaranje upanja, temni zakon življenja.

Vendar pa danes odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. En stavek pretrese ženi in spremeni zgodovino: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

Vprašujem pa se: Zakaj mi tolikokrat mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Zakaj popuščamo sprijaznjenosti in neuspehu? Zame je Velika noč praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije ‘živi kamen’ vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?

Pogosto je to kamen, ki preprečuje upanje, kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj nas spomenik nezadovoljstvu, grob upanja. S tem, ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa. Vendar pa je prisotna glavna trditev velike noči:  Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel!

Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: ni Bog mrtvih, ampak živih. Ne pokoplji upanja!

Obstaja še drug kamen, ki pogosto zapečati srce: kamen greha. Greh zavaja, obljublja lahke in takojšnje stvari, blaginjo in uspeh, vendar pa potem v notranjosti pušča osamljenost in smrt. Greh je iskati življenje med mrtvimi, smisel življenja v stvareh, ki minejo. Zakaj se ne odločiš pustiti tistega greha, ki kakor kamen pri vhodu srca preprečuje božanski luči, da bi vstopila?

Vrnimo se k ženama, ki sta pri Jezusovemu grobu. Pred odvaljenim kamnom in praznim grobom  sta osupli; evangelij pravi, da sta se, ko sta zagledali angela, ‘prestrašili’. Nimata poguma. Kolikokrat se zgodi tudi nam: raje ostajamo zabubljeni v svoje omejenosti, se zatekamo v svoje strahove. To je nenavadno: zakaj to počnemo? Pogosto zato, ker smo v zaprtosti in žalosti mi tisti, ki smo glavni, saj je lažje ostati sam v temnih sobah srca, kot pa da bi se odprli Gospodu. In vendar je le On tisti, ki nas ponovno dvigne. Gospod nas kliče, naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti.

Bog želi, naj gledamo na življenje tako, kot ga gleda On, ki vedno v vsakem izmed nas vidi srčiko lepote, ki ne more biti odstranjena. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke. Na veliko noč ti kaže, kako ga ljubi: do te mere, da ga prehodi v celoti, da izkusi tesnobo, zapuščenost, smrt in pekel, zato, da bi od tam izstopil zmagovit in ti dejal: ‘Nisi sam, zaupaj vame!’

Ne ostanimo prestrašeni, s pogledom, uprtim v tla, glejmo vstalega Jezusa: njegov pogled nam vliva upanje, saj nam pravi, da smo vedno ljubljeni in da ne glede na to, kaj vse lahko ušpičimo, se njegova ljubezen ne spremeni. To je neizpodbitna življenjska gotovost: njegova ljubezen se ne spremeni. Vprašajmo se: kam gledam v življenju? Ali zrem nagrobna okolja ali iščem Živega?

Velika noč nas uči, da se vernik na pokopališču ustavi malo časa, saj je poklican, da bi šel Živemu naproti. Vprašajmo se: v katero smer hodim v življenju? Včasih smo usmerjeni vedno in samo k našim težavam, ki jih nikoli ne manjka, in gremo h Gospodu le zato, da bi nam pomagal. Vendar pa so tako naše potrebe tiste, ki nas usmerjajo, in ne Jezus. In vedno gre za iskanje Živega med mrtvimi. Kolikokrat se po tem, ko smo srečali Gospoda, vrnemo med mrtve, se vrtimo okrog samih sebe, pogrevamo obžalovanja, kesanje, rane in nezadovoljstva, ne da bi dopustili, da bi nas Vstali spremenil.

Dajmo Živemu glavni prostor v življenju. Prosimo za milost, da se ne bi pustili nositi toku, morju problemov; da se ne bi lomili ob kamnih greha in čereh nezaupanja in strahu. Iščimo Njega, v vsem in pred vsem. Z Njim bomo vstali.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.