Sreda, 3. april: Ostani z nama

Ostani z nama

Dva moža hodita razočarana in žalostna. Prepričana sta, da za sabo puščata grenkobo nekega dogodka, ki se je zelo slabo končal.

Romarja sta gojila zgolj človeško upanje, ki pa se je sedaj razbilo na drobce. Tisti križ, dvignjen na Kalvariji, je bil najbolj zgovorno znamenje poraza, ki ga nista predvidela. Če je tisti Jezus bil zares po Božjem srcu, potem sta morala pridi do zaključka, da je bil Bog neoborožen, nezaščiten v nasilnih rokah, nezmožen vztrajno se zoperstaviti zlu.

In tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Pred očmi imata še vedno dogodke trpljenja – Jezusovo smrt, v duši pa mučno. Tisti praznik, ki bi moral zapeti pesem osvoboditve, je zašel kot najbolj boleč dan njunega življenja. Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v mirno vas. Izgledata kakor ljudje, ki hočejo odstraniti nek pekoči spomin. Sta torej na poti, hodita, žalostna sta.

Jezusovo srečanje s tema dvema učencema se zdi popolnoma slučajno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima nek neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako Jezus začne s svojim pogledom upanja. To je namreč tisto, kar se jima zgodi na poti – pogled upanja.

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. Naš Bog ni vsiljivi Bog. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: ‘Mi pa smo upali …’ (Lk 24,21). Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov! Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi, jim ponovno vrača upanje.

Jezus učencema govori predvsem preko Pisem. Kdor vzame v roke Božjo knjigo, bo videl, da resnično upanje nima nikoli nizke cene, vedno gre preko porazov. Upanje nekoga, ki ne trpi, morda sploh ni upanje. Naš Bog je slabotna svetilka, ki brli sredi hladnega in vetrovnega dne.

Zatem Jezus za učenca ponovi glavno dejanje vsake evharistije: vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Ali ni v tem nizu dejanj celotna Jezusova zgodba?  Jezus nas vzame, nas blagoslavlja, razlomi naše življenje – kajti ni ljubezni brez žrtvovanja – in ga ponudi drugim, ponudi ga vsem.

Srečanje med Jezusom in dvema učencema je naglo. V njem je zaobjeta vsa usoda Cerkve. Govori nam o tem, da krščanska skupnost ni zaprta v utrjeno trdnjavo, ampak hodi skozi svoje življenje, hodi po poti. Tam namreč sreča ljudi z njihovimi upanji in razočaranji, včasih zelo težkimi. Vsi mi smo v svojem življenju imeli težke in temne trenutke, ko smo hodili žalostni, zamišljeni, brez obzorja, samo z zidom pred sabo. Jezus je vedno zraven ob nas, da bi nam dal upanje, da bi ogrel srce in nam rekel: ‘Hodi dalje, jaz sem s teboj. Hodi dalje.’

Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: tudi preko neprijetnih zunanjosti smo  mi še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najslabših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje.