Četrtek, 4. april: Kaj ste preplašeni?

Kaj ste preplašeni ?

Jezus še ni “domačin” v našem življenju. Če se nam preveč približa, se prestrašimo. Prikazen in strah sta manj zahtevna kot živi Jezus v našem življenju! Toda Jezus je vztrajen: kaže nam svoje roke, noge,ponuja nam, naj pretipljemo njegovo navzočnost…

Vstajenje za nas postane resničnost šele takrat,ko se z Jezusom usedemo za mizo, z njim delimo svoj grižljaj, veselje, žalost…Takrat bo Jezusova navzočnost prehajala tudi na druge!

Danes smo vsi utrujeni, utrujeni od (tolikih) besed, utrujeni od tolikih priporočil, utrujeni od upanja na boljši jutri. Utrujeni smo, ko čutimo, da smo kristjani v času, ko beseda “kristjan”mnogim več ne pove ničesar, medtem ko je drugim samo pradaven spomin, trd kakor misel na smrt. Kljub temu ta evangeljski odlomek, čeprav ne zanika skušnjave obupa, ki lahko doleti tudi vsakega kristjana, vabi vsakega, da bi že sedaj živel nekaj tiste večnosti, ki nas bo nekoč tako prijetno presenetila, da si kaj takega niti sanjati ne bi upali.

“Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi?” To niso samo besede, ki bi jih izgovoril Jezus, Vstali, svojim prvim učencem, ki so še bili pod vtisom neizprosnega šoka Kalvarije, ampak je ta beseda izgovorjena danes tudi nam? kot vprašanje, ki nam ga postavlja življenje, da bi nanj dali odgovor. Ta odgovor naj ne bi bil samo bežen, mimogrede; naj bi bil izraz naše vere v vstalega Kristusa, ki nam s svojimi ranami kaže, da razume trpljenje Človeka; ki nam s svojim vstajenjem odpira nova obzorja, v katerih tudi bolečina izgubi svojo dramatičnost, in umirja tistega, ki vanj veruje, navdaja ga z upanjem na udeležbo novega sveta.

Kristus je vstal -to pomeni, da bi se Vstali rad vključil v naše življenje, da bi se usedel za mizo naše vsakdanje resničnosti; celo prosi nas, da bi mu ponudili svojo vsakdanjo hrano, svoja upanja in svoje prevare in sicer s popolnim zaupanjem, tako, kot je rečeno: “Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel.”

Jezus ni izbirčen, sprejema vse, kar mu je darovano iz srca. Gotovo je, da bomo občutili resnično veselje če mu bomo v svojem srcu dali prostor!

Prevečkrat smo pozabili, da imamo prav mi kristjani po meri svoje ljubezni tudi dolžnost govoriti, oznanjati, pridigati. To je naš lasten delež k dvigu človeka, k razvoju zgodovine.  Samo na tak način »novost« Vstalega ni skrčena zgolj na spomin, ampak postaja  dimenzija življenja.

Ko se zares začnemo zavedati vstajenja, se nas najprej poloti zmeda, dvom in začudenje. Kako si predstavljam srečanje z Vstalim? Kaj bi mu rekel? Ali ga gledam, se ga dotikam…? Jezus nas spodbuja, naj se ne prepuščamo dvomom. Zaradi česa jaz dvomim v Jezusa? Povem Jezusu, kar mi leži na srcu. Mir vam bodi, mi pravi.