Zvok svobode

Morje je moj najboljši prijatelj. V njegovi modrini najdem mir, zdravilo, odnese vse tegobe duše in telesa. Ko se potapljam, slišim tišino in zvok svobode.

Spomnim se nekega jutra, ko sem imela hude bolečine v hrbtu in sem otroke peljala na plažo. Vprašali so me, kako se počutim, ko me tako zelo boli.

“Na plaži bo bolje!”

Tako je življenje v družini. Tvoji. Moji. Naši. Bolijo vas kriki, otroški prepiri, nenehno pretepanje in pretepanje najstnikov, celodnevno vlečenje – vlečenje, vztrajno ponavljanje in razlaganje, občutek, da njihova neposlušnost presega vse vaše meje, da bi se spopadli s temi situacijami, ko je potrpežljivost beseda, katere pomen poiščeš v slovarju, ker je edini cilj preživeti tisti dan.

Morda vas danes boli odnos z možem, sestro, prijateljico, taščo … In ni ga človeka, ki nima takih dni. Ko se sprašujete, kje delate napako in ali se bo nevihta ustavila. V trenutku se vse spremeni, kot da se vsi valovi, ki te nehote zadenejo, razblinijo v kapljice, ki so osvežitev toploti in sopari, ki je še trenutek nazaj butala iz tebe, ko si še malo nazaj mislil, da te bo prekrila . In to je morje. Ne obožuješ ga samo takrat, ko je mirno in toplo, ampak najdeš načine za plavanje, ko se vsi valovi dvignejo in se ti zdi, da te bodo pogoltnili. Res je, da te udarijo in zlomijo, a ti vseeno ostaneš. Tudi če si na tleh, si tam. Preživiš, ker zreš v Tistega, ki vsakemu viharju pravi: »Utihni! Utihni!”

Rad se učim od otrok. Ko so veliki valovi, jim gredo otroci nasproti. Čakajo celo, da bo najmočnejši prav v tistem trenutku skočil ali pobegnil s plaže in se mu vrgel v objem. Vsakič se pojavijo z nasmehom. Spoznala sem, da z nasmehom, upanjem in optimizmom še vedno boli, a je vseeno lepše.

Ni se spremenila situacija, ampak moje srce
Ob gledanju filma “Zvok svobode” je krč zagrabil vsako mojo mišico in v moji glavi se je zavrtel vrtinec različnih občutkov. Moj vsakdan po tem filmu je bil lepši, ker sem nanj gledala drugače. Nič se ni spremenilo, razen mojega srca. Začela sem se zahvaljevati za tiste situacije, v katerih sem šibka.

Mogoče bom spet padla na isto mesto, a sem prepričana, da si bom to izkušnjo zapomnila in jo shranila v srcu. Kot tisto pred mnogimi leti. Moje tri punčke so se tako kregale in vlekle, da je v moji glavi nastala nočna mora in trk vseh misli. V tistem trenutku sem se spomnil situacije iz knjige “Osebni portret”. Duhovnik je namreč prišel v Kalkuto in se Materi Tereziji potožil nad motečim hrupom avtomobilov, gnečo, kjer vozniki neprestano, brez prestanka trobijo. Samo pogledala ga je in z nasmehom rekla: »Hrup? Misliš glasbo, oče? Glasba!” Potem sem tudi jaz prišla do okna in medtem ko so tiste intonacije in visoki C iz otroških grl parali celo nebo, sem se zahvalila: »Hvala za to glasbo. Hvala vam!” Resda sem tudi prosila: “Prosim, malo harmoniziraj te tone in to komorno sestavo!”

Oglejte si film Sound of Freedom! Vsak krik tvojih okoliščin, ki te jezijo, lahko doživiš kot zvok svobode.

Preberite knjigo Osebni portret! Vsak hrup, ki vas obdaja v vsakdanjem življenju, je lahko glasba.

Ravno danes poglej na svoje bližnje in svoje situacije skozi prizmo – to me posvečuje, namesto skozi prizmo – to me jezi.

In ne boj se valov in odveslaj na odprto morje, tisto samo tvoje morje, kjer vedno manj boli, ko se srce spremeni.

vir: Slavica Kutnjak – Žena vrsna

foto: Neža Novak

prev., prir. in obj.: N. N.