Petek, 12. april: Pet ječmenovih hlebov in dve ribi

Pet ječmenovih hlebov in dve ribi

V evangeliju beremo, kako je Jezus nasitil veliko množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama. Jezus nas sprejema takšne, kot smo. Ko je človek lačen, ga je treba nasititi. Želel je nahraniti to veliko skupino ljudi, ker je do ljudi gojil sočutje.

Najprej moramo delati dela usmiljenja, šele nato je na vrsti nauk. Čudež pomnožitve kruha je mnoge presenetil. Množica je z občudovanjem sledila Jezusu in ga želela postaviti za kralja. Kralja, ki ti da vsak dan najpotrebnejše za življenje, se nihče ne bi branil. Jezus zavrača takšno preveč lahkotno življenje, ko pravi: »Ne delajte za jed, ki mine!«. On želi, da ga spoznamo kot odrešenika; takšna dejanja samo potrjujejo njegovo božansko moč.

Zaupanje v Boga nam odpira nove razsežnosti in nam omogoča, da tudi mi delamo po njegovem zgledu v smislu solidarnosti in vsakršni pomoči bližnjemu. Če verjamemo, da nas Bog spremlja na vsakem koraku in nam neprestano daje svojo milost, bomo z majhnimi dejanji delali velike stvari in spreminjali svet, ki bo postal prijaznejši.

Zakaj Bog potrebuje apostole in njihovih pet ječmenovih hlebov in dve ribi? Jezus vsekakor lahko naredi čudež in nahrani množico s kruhom, ne more pa nahraniti množice s pričevanjem učencev, če ti ne sodelujejo. Pričevanje je najbrž temeljni odgovor na vprašanje lakote. Množica hodi za Jezusom, ker jo privlači njegova izredna moč in ker dela zelo uporabne čudeže: ozdravlja bolne, izganja in množi kruh. Vendar se v množici počasi poraja praznina, ki je vsi ti čudeži ne morejo zapolniti. Nastopa lakota, na katero Jezus sam brez apostolov nima odgovora. Lakota po spremembi v življenju. Lakota po tem, da bi življenje dobilo smisel. Odgovor na to je le v pričevanju novega občestva, novih ljudi, novih odnosov.

Če v tej luči pogledamo na današnji odlomek, potrebuje Jezus naše sodelovanje, naših pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Potrebuje priče, da je življenje z njim edini pravi odgovor na vso lakoto človeštva.

Današnji človek bi rad živel brez dela. A brezdelje človeka ubija. Potrebuje človeka, ki pričuje, da je delo lepo in nas dela žive. Človeku ne prinese sreče premoženje, ampak veselje v drobnih vsakdanjih stvareh, na katere znamo gledati kot dar.

Hleb je poštena beseda in drža, preprosta iskrenost. Tako zelo smo izumetničili odnose, da nihče nikomur ne zaupa. Pa vendar je to človekova primarna lakota.

Hleb je stvaren pogled na svet. Hleb je občestvo. Individualizem ubija, človeku ni dobro samemu biti. Potrebujemo povezanost v odnosih, ki hranijo našo človečnost.

Hleb je neustavljiva vera v neskončno. Naše življenje je prazno, če se ustavi na površini in ne prodre v neskončnost.

In kaj sta dve ribi? Pričevanje apostolov, da je življenje lepo le, če je prepojeno z molitvijo in uživanjem Božje besede kot Kristusa samega.

---

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.