Nedelja, 14. april: 3. velikonočna nedelja

3. velikonočna nedelja

Med svetopisemskimi berili današnjega bogoslužja dvakrat slišimo besedo ‘priče. Najprej iz Petrovih ust po ozdravitvi hromega pred jeruzalemskimi tempeljskimi vrati. In drugič iz ust vstalega Jezusa, ko je učencem zvečer na veliko noč odprl um za umevanje skrivnosti svoje smrti in vstajenja.

Apostoli, ki so s svojimi očmi videli vstalega Kristusa, niso mogli molčati o tem izjemnem izkustvu, saj se jim je prikazal zato, da bi resnica o njegovem vstajenju preko njihovega pričevanja dosegla vse. Cerkev ima zato nalogo, da skozi čas nadaljuje to poslanstvo. Vsak krščen je poklican k pričevanju tako z besedami kakor z življenjem, da je Jezus vstal, da je živ in navzoč med nami. Vsi mi smo poklicani pričevati, da je Jezus živ.

Vprašam se lahko: Kdo je priča? Priča je tisti, ki je videl, si zapomni in pripoveduje. Videti, zapomniti si in pripovedovati so trije glagoli, ki opišejo njegovo identiteto in poslanstvo. Priča je tisti, ki je videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč kot tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje. Priča je tisti, ki je spremenil življenje.

Vsebina krščanskega pričevanja je sporočilo zveličanja, konkreten dogodek, še več Oseba. To je vstali in živi Kristus, edini Zveličar vseh. O njem lahko pričujejo tisti, ki imajo osebno izkušnjo Njega v molitvi, v Cerkvi preko poti, ki ima svoj temelj v krstu,  hrano v evharistiji, pečat v birmi, in nenehno spreobrnjenje v spovedi. Iz te poti, ki jo vedno vodi Božja Beseda, lahko vsak kristjan postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih  o ‘vstajenju’, kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?

Naša naloga, današnjih njegovi učencev, je, da se pogovarjamo o Njem, in takrat je na poseben način Prisotni; takrat je tu, je z nami, je med nami. Drugi način, kako je med nami, pa je »lomljenje kruha«.

Premagati moramo strah pred pogovarjanjem o Kristusu. Kajti nismo mi, ki bi morali drugim dokazovati, da je Kristus resničen, da je res vstal od mrtvih. To bo že storil sam, saj je Živi! Naša naloga, ki nam jo je dal, je le pričevanje o naši veri. Te pa ni ne treba, ne mogoče dokazovati z »znanstvenimi« dokazi. Jezus učence preprosto  spodbudi, da postanejo priče.  Povedo naj, kaj so doživeli: da so se preko ran, dotikov, pogovorov in skupnih obedov preprosto prepričali, da je med njimi zares tisti, ki so ga sneli mrtvega s križa in položili v grob. Prav ta Mrtvi je sedaj med njimi Živi; tudi telesno.
In tega naročila Vstali še ni preklical. Velja tudi za današnje kristjane. Vsakoletno praznovanje praznika vstajenja in vsaka nedelja kot mala velika noč nas nenehno vabita v takšne pogovore. O našem doživljanju Vstalega se moramo najprej pogovarjati mi med seboj. Pomembna tema družinskih pogovorov naj postane pričevanje drug drugemu o tem, kako smo mi osebno srečali Vstalega. Kje, kdaj, na kakšen način se je zgodilo tisto najbolj odločilno srečanje. Pa tudi kako ga srečujemo vsak dan, morda manj spektakularno, a nič manj resnično in pomembno. In ko se o tem pogovarjamo, je Vstali na poseben način prisoten in nas ponovno lahko potrdi v naši veri vanj.
Med nami živi veliko kristjanov, ki so se zelo oddaljili od Cerkve in Kristusa, tudi vedno več nekristjanov srečujemo. Tudi z njimi naj bi se pogovarjali o Vstalem, jim pričevali zanj. Marsikdaj še kdo občuti ob tem nelagodje, kakor da je to nazadnjaško in zato nekaj manj vredno. A je ta strah odveč, je skušnjava, ki ni od Boga. Saj naše vere v Vstalega ni potrebno nikomur dokazovati, ampak jo le izpovedati. Kajti največje, najpomembnejše ter najgloblje resničnosti sploh ne moremo drug drugemu dokazovati. Kako naj npr. dokažemo ljubezen, ki jo gojimo drug do drugega? Vstali je z vsakim povsem oseben.

Ostanimo skupaj priče Vstalega! Kar pomeni, da ga imamo vedno pred očmi in v srcu, da se ga pogosto spominjamo in z njim vsak dan živimo, vse do smrti, ki nam bo odprla vrata v dokončno bivanje z Vstalim, ko bo tudi naše telo podobno njegovemu poveličanemu telesu.

Marija naša Mati naj nas podpira s svojo priprošnjo, da bomo lahko postali, skupaj z našimi omejitvami, a z milostjo vere, priče vstalega Gospoda ter prinašali vsem, ki jih srečujemo velikonočna darova veselja in miru.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.