Sreda, 17. april: Vse kar mi da Oče bo prišlo k meni

Vse kar mi da Oče bo prišlo k meni

Jezus skuša pritegniti tiste, ki ga poslušajo, v globok odnos. Želi, da verjamejo v njegove čudovite obljube o večnem življenju.

Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje.

Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam.

Danes je tudi dan upanja.  Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.

Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju.

Na pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

Gospod Jezus, hvala ti, ker me držiš za roko skupaj z vsemi, ki ti to dovolijo. Naj zajemam iz tvojega Obličja.

Jezus, ti me vabiš k življenju, ki je neuničljivo. Namenjeno mi je biti deležen samega Božjega življenja. To deleženje se je že začelo. Naj moje življenje in molitev pričata, da spadam tja, kjer si ti. Pripelji mene – in vse druge – domov k sebi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.