Četrtek, 18. april: Kdor vame veruje, ima večno življenje

Kdor vame veruje, ima večno življenje

Poklicani smo, da verujemo v vstajenje – ne kot v neke vrste privid na obzorju, ampak kot v dogodek, ki je že prisoten, ki nas že sedaj skrivnostno zadeva. Kljub temu pa ta ista vera v vstajenje ne ignorira ali prikriva zbeganosti, ki jo s človeškega vidika doživljamo vpričo smrti. Sam Gospod je popolnoma solidaren z nami v vsem, razen v grehu: izkusil je tudi dramo žalovanja, grenkobo solza, prelitih zaradi smrti drage osebe.

Danes torej Kristus ponavlja in nam kliče  naj obnovimo velik preskok vere tako, da že sedaj vstopimo v luč vstajenja. Ko se zgodi ta preskok, se spremeni naš način razmišljanja in gledanja na stvari. Oko vere s tem, ko presega vidno, na nek način vidi to, kar je nevidno.  VSAK DOGODEK našega življenja je torej treba presojati v luči druge razsežnosti, razsežnosti večnosti.

Tistim, ki imajo za edino obzorje posvetno stvarnost, se ljubeči načrti Boga za njegove izvoljene popolnoma izmaknejo. Obtičijo v žalosti in otožnosti, ki jih peha v naročje strahu pred smrtjo. Toda Kristus ima moč, da razkroji tisto negativno otožnost, ki se včasih vtihotapi v nas, kakor da bi se s smrtjo vse končalo. Gre za občutje, ki je daleč od vere; ki se pridruži človeškemu strahu, da je treba umreti – nihče ne more reči, da je popolnoma prost tega. Zato se mora pred uganko smrti tudi kristjan nenehno spreobračati. Vsak dan smo poklicani, da gremo onkraj podobe o smrti kot o popolnem izničenju osebe, ki jo imamo spontano v sebi; poklicani smo presegati to, kar je vidno in samoumevno, na prvi pogled zakrite in očitne misli, splošna mnenja, da bi se popolnoma zaupali Gospodu, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel.

Če te besede sprejmemo z vero, nam omogočajo, da imamo res realističen pogled tudi na bivanje umrlih, da razumevamo smisel in vrednost dobrega, ki so ga storili, njihove trdnosti, prizadevanja in ljubezni, ki so jo nesebično darovali; da razumevamo, kaj pomeni živeti v hrepenenju ne po zemeljski domovini, ampak po boljši, to je nebeški.

Vsakdo od nas prej ali slej fizično umre. Toda imejmo v mislih, da so Gospodova pota popolna. Jezus je namreč svoje učence svaril, da naj se ne bojijo fizične smrti, temveč duhovne smrti, ki bi jih večno ločila od Očeta. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Jezus predpisal zdravilo proti tovrstni smrti, ko je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje. Kristus želi, da bi vsakdo izkušal duhovno življenje oziroma prestopil iz smrti v življenje, da tako ne bi podlegal strahu pred fizično smrtjo.

Naš pogum ostaja neomajen, če je zasidran v Jezusu, četudi hodimo po dolini smrtne sence.

Zato prosimo Gospoda, naj na nas vedno izliva svojega Duha modrosti, predvsem v časih preizkušenj. Posebno v urah, ko življenje postaja težko, nas on ne zapusti, ostaja z nami, zvest svoji obljubi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.