Zakaj nikoli več ne želim biti pogumna

Rada imam srečanja z navdihujočimi ljudmi, ki me spodbujajo in jih lahko tudi jaz v čem spodbudim. Nekateri razmišljajo podobno pot kot jaz, z njimi se razumem že samo na pogled. So tudi taki, ki se trudijo razumeti, a jim ni tako lahko, ker um težko razume in pozitivno sprejme mojo situacijo. Takšni ljudje so večinoma presenečeni nad tem, kako dobro se »spopadam« s celotno situacijo in me potem, ko so prepričani, da se ne pretvarjam, zasipajo z raznimi komplimenti in »lepimi« laskavimi naslovi.

Ne gre za to, da tega ne maram slišati (vsi smo ljudje) in ne za to, da sem nehvaležna, ampak rad bi bil popolnoma iskrena. Čutim, da moram razčistiti dve veliki stvari, ki ju slišim o sebi.

Rekla sem “da” darilom življenja
Pravijo, da sem prava mama heroj, saj kljub raku z metastazami, za katerim boleham, vzgajam štiri punčke.

Ko sem rodila dvojčici, sem se ponosno sprehajala po soseski z vsemi svojimi otroki in glede na to, da so bili takrat vsi štirje še majhni, je pogled vzbujal sočutje in empatijo dobronamernih mimoidočih. »Čestitam, mama, kar štirje otroci!« Vem, da se s svetovnega vidika to morda zdi veliko. In čeprav sem bila sama bolj na tem svetu, kot združena s Kristusom, sem pogosto poudarjala, da me sploh ne bi smeli občudovati. Nisem za nobeno pohvalo. Kajti, čeprav sem si v srcu želela več otrok, sprva nisem načrtovala štirih. Imela sem dve hčerki, potem pa kar naenkrat štiri. Dva otroka sem dobila “v paketu”. Ko si prežet z duhom tega sveta, je en ali največ dva otroka povsem dovolj. Vse, kar je več od tega, je finančno, psihično in drugo breme in žal ne sodi v družinsko računico.

Občudujem matere, ki so načrtovale rojstvo svojih otrok. Nimajo dvojčkov, imajo pa enako ali več otrok kot jaz. Naj bo blagoslovljena vsaka mati in njen mož! Zame so heroji – pravi zgledi odprtosti življenju in zaupanja v Božjo previdnost. Take ljudi je treba občudovati, ne mene. Moj je bil samo “DA” darilom življenja, kljub vsemu in vsem, ker sem ljubila svoje otroke od trenutka, ko sem izvedela, da obstajajo pod mojim srcem. Zdaj, z milostjo podarjene mi božje logike, razumem, da je želja po čim več otrocih povsem naravna in je ne moreš potlačiti niti takrat, ko ti objektivna dejstva niso prav nič naklonjena.

Skozi svojo bolezen sem se popolnoma izročila v Njegove roke
Še nekaj – tudi bolezni si nisem izbrala. Nisem se odločil za tako strašno, smrtonosno bolezen, za katero medicina ne pozna zdravila. Nisem se prostovoljno žrtvovala za rešitev drugih duš na tako “brutalen” način. No, morda nekoč sem. Toda takrat nisem imel nobene vizije o tem, kako naj bi moja žrtev izgledala z božje perspektive. Ob neki priložnosti sem namreč ljubemu Bogu darovala svoje zdravje, dušo, telo in vse svoje bitje za rešitev in spreobrnjenje svojega moža. Najin zakon je takrat zapadel v eno od mnogih kriz. Do takrat sem vsako od njih dala Bogu. Ampak takrat sem bila zdrava, brez otrok, in tista molitev predaje je tako logično prišla k meni v Duhu. Spoznala sem Boga, njegovo milost in absolutno ljubezen. Nisem potrebovala dokazov o njegovi moči ali čudežih. Isti občutek sem želela deliti s svojim možem. Res sem si želela, da bi čutil točno to, kar sem jaz čutila.

Leta so minevala, takratne krize so bile premagane in v najini življenji so prišli otroci. In potem smo nenadoma padli v največjo krizo do takrat. In ravno takrat, ob štirih otrocih, nisem imela ne volje ne želje, da bi moža in najin zakon izročila Gospodu. Ravno takrat, ko sem ga najbolj potrebovala. Mislila sem, da imam vse, da sem uspešna na vseh področjih in da ne potrebujem osebe, ki me ne razume in ki me prizadene v najbolj občutljivem obdobju. Kako spretno me je Hudobec prelisičil! Potem pa me je prehitela diagnoza, ki strdi kri. In šele takrat sem se končno popolnoma prepustila Njegovim rokam. Vrnila sem se k Tistemu, ki me je potrpežljivo čakal ves ta čas. Kdo je moral kaj takega dovoliti, da sem končno spregledala in spoznala, da sem talente, ki mi jih je dal, zakopala in da žive vere, ki sem jo davno izkusila, ne samo da nisem prenašala, ampak sem jo celo zadušila znotraj sebe. To spoznanje je osvetlilo vso temo mojega bitja in mi dalo nov pogled. Velikokrat slišim, da sem pogumna in močna in zato tako dobro prenašam bolezen. Ampak nisem. Res nisem.

Ko sem najšibkejši, je njegova moč najbolj očitna
Zame je »pogumen« tisti, ki ne sprejme božje pomoči in verjame, da vse zmore sam. Kot sem včasih. Tisti, ki se odloči grabiti naprej z lastnimi močmi, se pravi, da se bo boril v kaluži bolezni, trpljenja in strahu pred negotovostjo. Tisti, ki misli, da je sam dovolj močan in verjame izključno v sposobnost samozdravljenja.

Vem, da jaz nisem. Nisem tako pogumna in hvala Bogu, da je tako. Nikoli več nočem biti tako pogumna.

Ko si z Bogom, ne rabiš poguma, letiš svoboden in varen, zaščiten in brezskrben. Takrat, ko sem jaz najšibkejša, se njegova moč pokaže najmočneje.

In zato nikomur ne želim, da gre nujno po isti poti kot jaz, vsem pa iz srca želim, da pridejo do enakega spoznanja in da bomo nekega dne skupaj dosegli isti cilj.

---

vir: Tea Perović – Žena vrsna

foto: PixaBay

prev., ured. in obj.: N. N.