Papeževa kateheza: Vera, upanje in ljubezen, protiutež samozadostnosti.

Svetopisemski odlomek: Kol 1,3-5

 [Bratje], kadar molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Slišali smo namreč o vaši veri v Kristusu Jezusu in o ljubezni, ki jo imate do vseh svetih, in to zaradi upanja, ki vam je pripravljeno v nebesih.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Milostno življenje po Duhu.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V zadnjih tednih smo razmišljali o glavnih krepostih: razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. Kot smo že večkrat poudarili, te štiri kreposti pripadajo zelo stari modrosti, ki je nastala še pred krščanstvom. Že pred Kristusom so poštenost opredeljevali kot državljansko dolžnost, modrost kot pravilo delovanja, pogum kot temeljno sestavino življenja, ki teži k dobremu, in zmernost kot potrebno mero, da nas ne preplavijo skrajnosti. Krščanstvo te dediščine človeštva ni nadomestilo, temveč se je nanjo osredotočilo, jo okrepilo, očistilo in vključilo v vero.

V srcu vsakega moškega in ženske je torej zmožnost iskanja dobrega. Sveti Duh je dan zato, da bi tisti, ki ga prejmejo, lahko jasno razločevali dobro od zla, imeli moč, da bi se držali dobrega in se izogibali zla, ter tako dosegli popolno uresničitev vere.

Toda na poti k polnosti življenja, ki je del usode vsakega človeka, kristjan uživa posebno pomoč Svetega Duha, Jezusovega Duha. Ta se uresničuje z darom treh drugih, izrazito krščanskih kreposti, ki se v novi zavezi pogosto omenjajo skupaj. Te temeljne drže, ki zaznamujejo kristjanovo življenje, so vera, upanje in ljubezen. Krščanski pisci so jih kmalu poimenovali teologalne kreposti, saj jih sprejmemo in živimo v odnosu z Bogom, da bi jih razlikovali od drugih, imenovanih glavne ali kardinalne kreposti, saj predstavljajo »tečaj« (lat. cardo) dobrega življenja. Tri teologalne kreposti prejmemo pri krstu in prihajajo od Svetega Duha. Tako teologalne kot glavne kreposti, vključene v številna sistematična razmišljanja, so tako sestavile čudovito sedmerico, ki je pogosto postavljena v nasprotje s sedmimi glavnimi grehi. Katekizem katoliške Cerkve takole opredeljuje delovanje teologalnih kreposti: »… so temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja. Božje kreposti oblikujejo in oživljajo vse nravne kreposti. Bog jih vlije v dušo vernih, da bi jih tako usposobil, da delujejo kot njegovi otroci in zaslužijo večno življenje. Božje kreposti so poroštvo navzočnosti in delovanja Svetega Duha v zmožnostih človeškega bitja« (KKC, 1813).

Medtem ko je nevarnost kardinalnih kreposti to, da oblikujejo moške in ženske, ki junaško delajo dobro, vendar pa so sami in izolirani, pa je velik dar teologalnih kreposti življenje, živeto v Svetem Duhu. Kristjan ni nikoli sam. Dobrega ne dela zaradi ogromnega napora osebne zavzetosti, ampak zato, ker kot ponižen učenec hodi za učiteljem Jezusom. Kristjan ima teologalne kreposti, ki so velika protiutež samozadostnosti. Kako pogosto nekateri moralno neoporečni moški in ženske tvegajo, da v očeh tistih, ki jih poznajo, postanejo domišljavi in arogantni! Pred to nevarnostjo nas dobro svari evangelij, kjer Jezus učencem priporoča: »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Preprosti služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹« (Lk 17,10). Napuh je strup, in to močan strup: dovolj je že kapljica, da pokvari celotno življenje, zaznamovano z dobroto. Človek je morda opravil goro dobrih dejanj, požel priznanja in pohvale, toda če je vse to storil le zase, da bi se povzdignil, ali se lahko še vedno imenuje kreposten človek? Ne!

Dobrota ni le cilj, ampak tudi način. Za dobroto je potrebno veliko diskretnosti, veliko prijaznosti. Predvsem pa je treba dobroto osvoboditi tiste včasih preveč zajetne prisotnosti, ki je naš »jaz«. Ko je naš »jaz« v središču vsega, vse uniči. Če vsako dejanje, ki ga v življenju storimo, storimo samo zase, ali je ta motivacija res tako pomembna? Ubogi »jaz« si vse podvrže in tako se rodi ponos.

Pri odpravljanju vseh teh situacij, ki včasih postanejo mučne, so nam v veliko pomoč teologalne kreposti. In to še posebej v trenutku padca, saj tudi tisti z dobrimi moralnimi nameni včasih padejo. V življenju vsi pademo, ker smo vsi grešniki. Tako kot se tudi tisti, ki se vsak dan urijo v kreposti, včasih naredijo napako – v življenju vsi delamo napake: razum ni vedno jasen, volja ni vedno trdna, strasti niso vedno obvladane, pogum ne premaga vedno strahu. Toda če odpremo svoje srce Svetemu Duhu, notranjemu Učitelju, On v nas oživi teologalne kreposti: če smo izgubili zaupanje, nas Bog z močjo Duha ponovno odpre za vero; če smo obupani, Bog v nas prebudi upanje; in če je naše srce otrdelo, ga Bog omehča s svojo ljubeznijo. Hvala.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: N. N.