Kako najdemo veselje do dela?

Od kod veselje do človeškega dela? Bog je želel, da je človek sam ustvarjalec svojega blagostanja. Bog mu je odvzel vsa gotova orodja, pustil mu je najdragocenejše darove: razum in roke. Prav to je vir našega veselja do dela.

Delo prinaša naravno veselje
Zahvaljujoč svojim talentom lahko nenehno napredujemo, spreminjamo instrumente našega dela in poduhovljamo celotno človeško delo, vključno z vsemi vidiki vse do najnižje oblike služenja. Tudi po najbolj mukotrpnem delu vsako pošteno dejanje na koncu prinese veselje.

Različne oblike dela niso enako težke ali naporne. So prijetne oblike dela, a tudi v izjemno napornem delu so vzvišeni trenutki, saj človek najde neko naravno veselje, ko opravlja dela, ki služijo človekovim potrebam. Obstajajo oblike dela, predvsem tiste bolj povezane z naravo, ki človeku prinašajo obilico veselja. Kmet se razveseli, brž ko vidi koruzo rasti, obilno letino in drevesa, polna lepih sadežev.

Ali ne čutimo veselja, ko uporabljamo lastno moč, lastne talente ter lastne telesne in duhovne sposobnosti? Poglejmo samo zdrave, nasmejane in zagorele (čeprav včasih prepotene) obraze ljudi, ki poznajo vrednost koristnega ustvarjalnega truda! V takšnem fizičnem delu človek najde veselje.

V delu videti odsev sebe
Vendar se soočamo z nečim še globljim: našim samozavedanjem. Ne srečujemo se le z zadovoljstvom, ki izhaja iz naše prirojene spretnosti pri delu, temveč tudi z občutkom lastne osebnosti, ki se odraža v naših delih in na nek način odseva nas v njih. Človek občuti skoraj božansko veselje, ko razmišlja o znamenjih svojega dela v otipljivih delih. Tako kot je Bog v sedmih dneh stvarjenja večkrat rekel, da je vse, kar je ustvaril, zelo dobro, tako človek v svojih delih vidi odsev samega sebe.

Kako pogosto prepoznamo avtorja v njegovem delu, torej umetnika, znanstvenika, obrtnika in kmeta v sadovih njegovega dela? Ta dela res pričajo o človeku. Ko želimo spoznati vrednost nekoga, ga vprašamo, kaj počne in kaj je dosegel.

Človek v svojem delu vidi nenehen napredek lastnih sposobnosti in lastnosti. Vidi napredek lastne osebnosti, pa tudi večanje telesne in duhovne moči, kar dokazujejo vse bolj popolna dela. Ali nas to ne osrečuje? V tej sreči človek popolnoma pozabi na muko in naporno delo. Če se spomni stisk ali kako jih je premagoval, ali ne bodo ti spomini postali nov razlog za veselje? Poleg tega, ali ni res, da šele ko uspemo premagati vrsto trpljenja in preizkušenj, drugi ljudje izrazijo svoje občudovanje in spoštovanje do nas?

Radost se rodi iz dela, ki služi in koristi drugim
Ko je naše delo že okronano z uspehi in ko nas naša, morda celo večletna prizadevanja pripeljejo do cilja, to je izpolnitve naših hrepenenj, koliko veselja nam je to! V tem srečnem stanju vzhičenosti si običajno snujemo nove načrte za delo, čeprav vnaprej vemo, da si bomo spet obrisali znoj z obraza, »pretrpeli vse težave dneva in vročino« (Mt 20,12), žalost, bolečino in neprespane noči. Naše veselje je nad vsem tem. Kdor se vdaja brezdelju, tega ne bo nikoli razumel. Kdor ne ve, kako naporno je lahko delo, tudi ne bo vedel, kaj pomeni pravi počitek. Tudi ko gre za zabavo, lahko le tisti, ki dela, uživa v njej.

Končno je tu tudi veselje, ki izhaja iz občutka, ko naredimo nekaj koristnega za bližnjega. Človek je srečen, ko oživi vnaprej zamišljeno obliko, ko nekaj naredi po svoji volji in ko on sam in njegovo delo s tem služi in koristi ljudem. Ko razmišljamo o delu samem in o tem, kako je delo dobro, koristno, primerno in sprejemljivo od drugih, se v nas porodi veselje, pa tudi ljubezen do dela naših rok. In to je kot Božja ljubezen do sveta.

Z delom je človek udeležen pri božjem stvarstvu
Človekovo delo je ljubezen do Boga in bližnjega. Je odgovor razumnega bitja na klice ljubezni, s katerimi nas je Bog na vzvišen način poklical k sodelovanju pri njegovem ustvarjanju. Človek igra vlogo »drugega vzroka« pri vladanju sveta po božji previdnosti.

Iz tega izhaja veliko dostojanstvo človeka, ki sodeluje z Bogom, pa tudi nenavadno dostojanstvo njegovega dela, ki je sodelovanje med človekom in Bogom v veselju in v žalosti. To je delo molitve, slavljenja in ljubezni do Boga.

Tako je delo za človeka vir velikega novega veselja zaradi poklicanosti in vzvišenosti, s katero je počaščen, zaradi spoznanja, da dela »z roko v roki« s Stvarnikom, zaradi stanja milosti, ki preplavlja vse njegove dela in zaradi resnične milosti, ki jo Bog kot dobrega duha pošilja vsem njegovim prizadevanjem, naporom in delom.

Novo veselje prihaja iz ljubezni do človeka. Kako pomembna je ta ljubezen pri delu, pričuje sveti Pavel: »Tudi če bi razdal vse svoje imetje in dal svoje telo v sežg, pa ljubezni ne bi imel – nič mi ne bi koristilo« (1 Kor 13,3).

Koliko ljudi se izčrpa v službi! Veliko je tudi tistih, ki, čeprav govorijo o dostojanstvu dela, sovražijo delo kot žalostno nujnost. Je skoraj univerzalna tragedija, tako kot je delo univerzalni pojav.

Z delom z ljubeznijo do odrešitve in Božje bližine
Pa vendar delo običajno človeka nagradi z ljubeznijo do ljudi in sveta. Z delom se ustvarja vez z drugimi ljudmi in nas uči ljubiti. Človek dela, da ustvarja in obnavlja dobre stvari, ki so koristne za sočloveka. Sad našega dela je dokaz naše dobrohotnosti do drugih ljudi. V tem smislu nas delo približuje ljubezni do bližnjih v Bogu. Zato svojega dela ne moremo opravljati s stisnjenimi pestmi in zaprtim srcem. Tako srce kot roke morajo biti odprte. Sicer pa to ni pravo delo.

Samo pod tem pogojem je najtežje delo, tako kot ljubezen, »vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13,7). Le tako lahko nosimo najtežje žrtve, ki jih prinaša delo brez sovraštva. Šele tedaj delo da vse tiste vrline, brez katerih ne more biti plodno. »Ljubezen je velikodušna, je dobrohotna ljubezen, ne zavisti, ljubezen se ne baha, ni napihnjena; ni nesramna, ne išče svojega, ni razdražljiva, ne pomni zla; ne veseli se krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13, 4-6). Resnica! Ta resnica: z odprtimi rokami ljudi, kot z odprtimi rokami Boga, je vse stvarstvo napolnjeno z obiljem blagoslovov.

V delu je še eno človeško veselje, veselje, ki je res božansko. To je veselje, ki izhaja iz dejstva, da delo, ki ga opravljamo z ljubeznijo, pomaga doseči človekovo odrešitev. Ko v svoje delo vnašamo ljubezen do Boga, nam ta ljubezen olajša napor, obriše znoj z obraza.

Ko nekaj naredimo iz ljubezni do Boga, nam ta usmiljeni Bog omogoči, da sodelujemo pri zelo častni nalogi – in to je sprava. Iz tega sledi, da nas trdo delo čisti in plemeniti. Občutek svobode, ki ga ponuja delo, je največje veselje. Videti Boga iz obličja v obličje nas osrečuje pri vsem našem trdem delu in utrujenosti. Naša žalost se spremeni v veselje.

vir: Žena vrsna

foto: Gary Barnes, PixaBay

ojb.: N. N.