Torek, 30. april: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam

Mir vam zapustim, svoj mir vam dam

Verjetno bi težko precenili, kaj od vsega kar je Jezus bil in storil za nas, je najbolj dragoceno. Obravnavamo ga kot celoto – in kot celota, kot sopotnik človeštva dobrih trideset let je nekaj neubesedljivega in se izmika vsaki, definiciji. Višek je seveda v križu in vstajenju – a ob teh dejstvih lahko nek njegov učenec ostane popolnoma brezbrižen, celo nezainteresiran; drugemu pa je to podlaga za skoraj nasilno govorjenje in delovanje.

Jezus poudari, da učencem zapušča svoj mir – ne takega, ki ga more dati svet. Mir je bil za tedanji čas pomemben duhovni pojem, ne le nekaj površinskega v smislu odsotnosti vojn ali prepirov. Povezan je bil pravzaprav s pojmovanjem vsakega človeka, z njegovo celotnostjo – šele iz te notranje usklajenosti, skladnosti, tako so verjeli, lahko potem nastane tudi medčloveški in mednarodni mir.

Danes tako mnogi iščejo notranjo skladnost s takimi in drugačnimi držami, rutinami, vajami – ki so pogosto na nek način odstop od samega sebe, raztapljanje v nekakšni (včasih budistični ) vseenosti. Kot da bi človek ne mogel vztrajati v bližini s sabo in drugimi in ohraniti miru; kot da bi bila naša notranjost in medosebnost nujno boj, in to do tragične razsežnosti. Jezus tudi s svojimi besedami o križu, ki naj ga vzamemo, ko stopimo za njim, tega niti ne zanika – a obenem pove, da nam daje mir, ki je globlji od “boja na križu”, ki je mir ljubezni.

Ne samo naše lastne ljubezni, za to vemo, kako hitro se izčrpa ali pa postane pasivno “sladka”, pač pa božje ljubezni. Če smo neskončno ljubljeni in do konca v varnem Naročju, potem je vsak “boj” le prehod, senca, površina. V globini pa je studenec miru – ki se ne izčrpa.

Sistemi, režimi in ideologije, ki so v zgodovini obljubljali mir, pravičnost, enakost, skratka – raj na zemlji, so to vedno počeli na račun nekoga drugega. Za ohranjanje nebes na zemlji so nekateri morali plačati visoko ceno. Jezus pa ne govori o tem, da bi si na zemlji ustvarili nebesa. Vabi nas, da mu sledimo. Vabi nas, da svoje življenje zaživimo polno, kot tisti, ki so ljubljeni in odrešeni. Če se zares zavedam, da sem ljubljen, je moje življenje kljub stiskam in preizkušnjam lepo, polno in izpolnjeno. Če se zavedam, da sem odrešen, pa to lahko pomeni moj najgloblji bivanjski mir. Seveda me lahko še vedno vznemirjajo in težijo skrbi, preizkušnje in bolečine vsakdanjega življenja. Toda če živim kot odrešen, pomeni, da nisem kot ujetnik svoje končnosti, da ne živim v strahu pred smrtjo, s katero naj bi se vse končalo. Živeti kot odrešen pomeni, da se zavedam, da verujem, da s smrtjo ni vsega konec. Da v moči Jezusovega vstajenja od mrtvih pričakujem tudi svoje vstajenje in večno življenje. To je tisti najgloblji bivanjski mir, ki ostaja ne glede na trenutne okoliščine.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash

obj.: N. N.