Dve stvari, ki jih kristjan mora vedeti o Kristusovem vnebohodu v nebesa

Vnebohod Gospoda Jezusa v nebesa je skrivnost, ki ima korenine v zgodovini in o njej govori Sveto pismo, tako kot o vstajenju. Predstavljen je tako na koncu Matejevega evangelija kot na začetku Apostolskih del. Na to namiguje tudi Janezov evangelij, ko vstali Jezus naleti na Marijo Magdaleno in ji reče: »Nehaj se me oklepati, ker še nisem šel k Očetu. Toda pojdi k mojim bratom in jim reci: ‘Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu’« (Jn 20,17).

Vnebohod je dopolnitev velikonočnih skrivnosti Jezusovega življenja, trpljenja, smrti in vstajenja in je zadnji korak pred prihodom Svetega Duha na binkošti. Kot pravi Katekizem katoliške Cerkve: »Jezusovo zadnje prikazanje se konča z nepovratnim vstopom njegovega človeštva v božjo slavo, ki jo simbolizirata oblak in nebo, kjer od takrat naprej sedi na Božji desnici« (št. 659).

Vendar se morda počutimo nekoliko kot apostoli, ki so bili priča vnebohodu, stali tam, gledali navzgor in se spraševali, kaj se je pravkar zgodilo. Zakaj je Jezus odšel? Kam je šel? Odgovor angelov nanje je primeren tudi za nas: »Možje Galilejci, zakaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebesa, se bo vrnil, kakor ste ga videli odhajati v nebesa« (Apd 1,11).

Pri tej skrivnosti si je treba zapomniti dve stvari. Prvič, na zelo resničen način je Jezusov vnebohod v nebesa cilj vsakega od nas. On gre pred nami, mi pa mu moramo slediti tja. V vnebohodu se nam odpre področje Božje slave in Jezus v svoji poveličani človeškosti zasede svoje pravo mesto na Božji desnici. Za vse nas je privilegij, da je bil eden od naših, človek, ki nam je podoben v vsem razen v grehu, tako poveličan. Ne le to, on nas vedno kliče in posreduje za nas, da bi se mu nekoč pridružili. Kot pravi Katekizem: »Človeštvo, prepuščeno svojim naravnim močem, nima dostopa do ‚Očetove hiše‘, do Božjega življenja in sreče. Samo Kristus lahko človeku odpre takšen dostop, da bi mi, njegovi učenci, lahko imeli zaupanje, da bomo tudi mi šli tja, kamor je on, naša Glava in naš Vir, pred nami« (št. 661).

Druga stvar, ki si jo je treba zapomniti glede te skrivnosti, je, da se bo Jezus vrnil. Ko pride ta dan, bi morali biti pripravljeni. Prosil nas je, naj bomo njegovi zvesti učenci in živimo v življenjskem prijateljstvu z njim. Vendar to ni čarovnija. Potrebna je moč Svetega Duha, ki ga vsak od nas prejme pri krstu in birmi. Potreben je tudi živ odnos z Bogom v molitvi. Končno Jezus od nas pričakuje, da smo odprti, na voljo in pripravljeni sodelovati z njim v poslanstvu, h kateremu nas kliče.

Zadnja stvar, ki jo je Jezus rekel apostolom, je bila: »Vi pa boste prejeli moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samariji ter do konca zemlje« (Apd 1,8). V Matejevem evangeliju je zadnji ukaz podoben: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence in jih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in jih učite izpolnjevati vse, kar imam jaz. ti ukazal. In glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). Če živimo to Kristusovo poslanstvo in resnično pridobivamo učence iz vseh narodov, potem je njegova navzočnost z nami kljub njegovi telesni odsotnosti. V prvi vrsti je Jezus z nami v evharistiji in v bogoslužju Cerkve. Jezus je tudi duhovno navzoč, ko molimo v njegovem imenu, kot je rekel: »Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).

Jezusovo delo na zemlji je zdaj končano, vendar naloga pričevanja o njem in pridobivanja učencev ni nikoli opravljena, dokler se ne vrne ob koncu časov. To je naloga, ki so jo začeli opravljati apostoli, začenši z molitvijo v zgornji sobi, ko so čakali na obljubljenega Svetega Duha. Z njimi je bila Jezusova mati Marija. Obdani z močjo Svetega Duha na binkošti so Jezusovi apostoli in učenci začeli oznanjati in učiti o njem Jude in pogane. Začeli so delati to, kar jim je naročil Gospod Jezus: pričevati in pridobivati ​​učence. Ta naloga pa ni samo njihova; pripada vsem nam.

vir: Simply Catholic, s. Anna Marie Mcguan

foto: PixaBay, Karen T.

obj.: N. N.