Sveti oče med splošno avdienco: Današnji svet zelo potrebuje upanje

Papež Frančišek je pri katehezi dejal, da se brez upanja zdi krepostno življenje nedosegljivo. Krščansko upanje je utemeljeno v samem Gospodu, ki je umrl in vstal za nas. Kot njegovi učenci zaupamo v njegove obljube, zlasti v dar Svetega Duha, in si vsak dan prizadevamo, da bi živeli tako, kot je vredno naše poklicanosti. Potrpežljivost hodi z roko v roki z upanjem in zagotavlja vztrajno pot naprej. Ko nas spremljata na življenjski poti, se spominjamo Božjega usmiljenja in njegove zveste ljubezni. To nam pomaga, da nas ne preplavijo nostalgija po preteklosti, melanholija ali razočaranje.

Svetopisemski odlomek: Rim 8,18.23-24

“Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. […] Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?”

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Upanje.

Dragi bratje in sestre,

pri zadnji katehezi smo začeli premišljevati o teologalnih krepostih: veri, upanju in ljubezni. Prejšnjič smo razmišljali o veri, danes pa bomo o upanju. »Upanje je teologalna krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (KKC 1817). Te besede nam potrjujejo, da je upanje odgovor, ki se ponudi našemu srcu, ko se v nas pojavi absolutno vprašanje: »Kaj bo z mano? Kaj je cilj moje poti? Kaj je usoda sveta?«

Vsi se zavedamo, da negativen odgovor na ta vprašanja, povzroča žalost. Če življenjska pot nima smisla, če na začetku in na koncu ni ničesar, se lahko vprašamo, zakaj bi sploh morali hoditi: tako se pojavi človeški obup, občutje nesmiselnosti vsega. Mnogi bi se lahko uprli: »Trudim se biti kreposten, razumen, pravičen, srčen, zmeren. Bil sem tudi moški ali ženska vere. Čemu je služil moj boj?« Če primanjkuje upanja, so vse ostale kreposti v nevarnosti, da se sesujejo in postanejo pepel. Če ne bi obstajala zanesljivost jutrišnjega dne in svetlo obzorje, bi lahko sklepali le, da je krepost odvečen napor. »Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 2).

Kristjan nima upanja po svoji zaslugi. Če verjame v prihodnost, je to zato, ker je Kristus umrl in vstal in nam podaril svojega Duha. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 1). V tem smislu še enkrat poudarjamo, da je upanje teologalna krepost: ne izvira iz nas, ni neka trdovratnost, v katero hočemo prepričati sami sebe, ampak je dar, ki prihaja neposredno od Boga.

Mnogim dvomljivim kristjanom, ki se še niso popolnoma prerodili v upanju, apostol Pavel ponudi novo logiko krščanske izkušnje: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,17-19). Kot da bi rekel: če veruješ v Kristusovo vstajenje, potem z gotovostjo veš, da noben poraz in nobena smrt nista za vedno. Če pa ne veruješ v Kristusovo vstajenje, potem je vse prazno, tudi pridiganje apostolov.

Upanje je krepost, proti kateri pogosto grešimo: v naših slabih nostalgijah, melanholijah, ko mislimo, da je pretekla srečnost za vedno pokopana. Proti upanju grešimo, ko izgubimo poguma pred našimi grehi in pozabimo, da je Bog usmiljeni in večji od našega srca. Tega ne pozabimo, bratje in sestre: Bog vse odpušča, Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanje. Proti upanju grešimo, ko v nas jesen odstrani pomlad; ko Božja ljubezen preneha biti večni ogenj in nimamo poguma sprejemati odločitev, ki nas zavezujejo za vse življenje.

To krščansko krepost današnji svet zelo potrebuje! Svet potrebuje upanje. Prav tako zelo potrebuje potrpežljivost, krepost, ki hodi z roko v roki z upanjem. Potrpežljivi ljudje so tkalci dobrega. Vztrajno si želijo miru, in čeprav se nekaterim mudi in bi radi imeli vse in takoj, ima potrpežljivost sposobnost čakanja. Tudi ko mnogi okoli njih podležejo razočaranju, tisti, ki jih oživlja upanje in so potrpežljivi, zmorejo prehoditi najtemnejše noči. Upanje in potrpežljivost gresta skupaj.

Upanje je krepost mladih po srcu in tu starost ne šteje. Obstajajo namreč tudi stari ljudje z očmi, polnimi svetlobe, ki živijo v stalni usmerjenosti v prihodnost. Pomislimo na tista dva starčka iz evangelija, Simeona in Ano: nikoli se nista naveličala čakati in zadnji del svoje zemeljske poti sta bila blagoslovljena s srečanjem z Mesijo, ki sta ga prepoznala v Jezusu, ki so ga starši prinesli v tempelj. Kakšna milost, če bo tako za vse nas! Če bo po dolgem romanju, ko bomo odložili bisago in palico, naše srce napolnilo veselje, ki ga še nikoli nismo občutili, in bomo tudi mi lahko vzkliknili: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,29-32).

Bratje in sestre, hodimo dalje in prosimo za milost, da bi imeli upanje in potrpežljivost. Vedno glejmo proti zadnjemu srečanju. Vedno mislimo na to, da nam je Gospod blizu in smrt ne bo nikoli zmagala. Pojdimo naprej in Gospoda prosimo, naj nam podari to veliko krepost, ki je upanje in ki jo spremlja potrpežljivost.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: N. N.