Nedelja, 19. maj:Binkošti

Binkošti

Petdeseti dan po veliki noči, v tisti sobi zadnje večerje, ki je postala skoraj že njihov dom in kjer je navzočnost Marije, Gospodove matere, apostoli doživijo dogodek, ki presega njihova pričakovanja. Učenci so povezani v molitvi, ta pa predstavlja pljuča, ki dajejo dih učencem v vsakem času. Brez molitve namreč ni mogoče biti Jezusov učenec; brez molitve ne moremo biti kristjani. Molitev je zrak krščanskega življenja.

Učence, združene v molitvi, preseneti vdor Boga. Gre za vdor, ki ne dopušča zaprtosti: na stežaj odpre vrata preko sile vetra, ki spominja na prvotni piš, in izpolni obljubo moči, ki jo je dal Vstali preden se je poslovil. ‘Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali’ , je zapisano v Apostolskih delih.

Poleg vetra pride tudi ogenj, ki spominja na goreči grm in na goro Sinaj z darom desetih božji zapovedi. V svetopisemski tradiciji ogenj spremlja Božje razodevanje. V ognju Bog izroči svojo živo in odločno besedo, ki odpira prihodnost; ogenj simbolično izraža Božje ogrevanje, razsvetljevanje in preizkušanje srca, njegovo skrb pri preverjanju vzdržnosti človeških del, pri očiščevanju in ponovnem oživljanju. Medtem ko se na Sinaju sliši Božji glas, pa je v Jeruzalemu na binkoštni praznik tisti, ki govori, Peter, skala, ki jo je Kristus izbral, da na njej sezida svojo Cerkev. Njegova slabotna beseda, ki celo zanika Gospoda, z ognjem Duha osvoji moč, postane zmožna prebosti srca in spodbuditi k spreobrnjenju. Bog namreč izbere to, kar je v svetu slabotno, da bi zmedel mogočne.

Cerkev se torej rodi iz ognja ljubezni, iz ‘požara’, ki izbruhne na binkošti in ki razodeva moč besede Vstalega, ki je lastna Svetemu Duhu. Nova in dokončna zaveza ni več osnovana na postavi, ki je zapisana na kamnite plošče, ampak na delovanju Božjega Duha, ki vse stvari dela nove in se vtisne v meseno srce. Beseda apostolov postane prežeta z Duhom Vstalega in postane nova beseda, drugačna, a se lahko razume, kakor da bi bila istočasno prevedena v vse jezike. Vsak jih je namreč slišal govoriti v svojem jeziku. Gre za jezik resnice in ljubezni, ki je univerzalen jezik. Tudi nepismeni ga lahko razumejo. Jezik resnice in ljubezni razumejo vsi.

Sveti Duh je ‘oblikovalec občestva, je umetnik sprave, ki zna odstraniti ovire’ med ljudmi. On gradi skupnost vernikov. Cerkvi daje rast, ko ji pomaga iti onkraj človeških omejitev, grehov in vsake vrste pohujšanja.

Začudenost med učenci je velika in morda se je kdo spraševal, ali so ti možje pijani. A Peter spregovori v imenu vseh apostolov. Jezusovi učenci niso pijani, ampak živijo to, kar sv. Ambrož imenuje ‘trezna pijanost Duha’, ki med Božjim ljudstvom povzroči preroštvo preko sanj in videnj. Ta preroški dar ni pridržan samo nekaterim, ampak je namenjen vsem, ki kličejo Gospodovo ime.

Od zdaj naprej Božji Duh spodbuja srca, da sprejmejo zveličanje, ki gre preko Jezusa Kristusa, ki so ga ljudje pribili na les križa in ki ga je Bog obudil od mrtvih ter ga osvobodil smrtnih bolečin. On je izlil tega Duha. Kot je rekel papež Benedikt XVI., ‘binkošti so ravno to: Jezus, in po njem Bog sam, prihaja k nam in nas priteguje k sebi’. Duh oblikuje božansko privlačnost: Bog nas ‘zapelje’ s svojo ljubeznijo in nas osvoji, da bi tako premaknil zgodovino in sprožil procese, po katerih pronica novo življenje. Samo Božji Duh namreč ima moč, da ‘počloveči in pobrati’ vsako okolje, začenši pri tistih, ki ga sprejmejo.

Prosimo Gospoda, naj nam da doživeti nove binkošti, ki bodo razširile naša srca in uglasile naša čustva s Kristusovimi čustvi, da bomo tako brez sramu oznanjali njegovo spreminjajočo besedo in pričevali o moči ljubezni, ki kliče v življenje vse, kar sreča.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.