Četrtek, 23. maj:Obesili mlinski kamen

Obesili mlinski kamen

Jezus danes govori o pohujšanju malih. Za kakšno pohujšanje gre? Kdo so ti mali?

Ne gre toliko za majhne po postavi ali po starosti, otroke, ampak za male, ki delajo prve korake v veri, prve korake na poti do cerkve in v njej najdejo ošabnost, delitve, primerjanje, nevoščljivost … To so stvari ki pohujšajo. To so stvari, ki nekomu preprečijo, da bi prišel k izviru.

Kako hitro se na primer Slovenci razdelimo na te in one. Kako hitro smo trdi do drugače mislečih. Razpoznavno znamenje tega je, da ni veselja. Duhovna ošabnost torej pohujša male, tiste ki iskreno iščejo. Zato je Jezus tako neposreden: obesiti mlinski kamen….

Kako hitro lahko zlorabimo Kristusa, in pohujšamo male. Ko se počutimo ogrožene, se postavimo v obrambno držo. Začnemo biti nasilni, ranimo z besedo. Počasi pridemo do tega, da ves čas potrebujemo nekega nasprotnika. Satanu to zelo ugaja.

Mali so tudi otroci. Ti še stopajo po poti vere in odrasli jih vzgajamo v veri. Kako hitro jih silimo v nekaj, kar sami ne živimo. Pošljemo otroka k maši, sami pa si damo izgovore.

Pohujšamo lahko duhovniki, ko tega, kar oznanjamo, sami ne živimo. Apostoli so prehodili dolgo pot, da so se osvobodili te duhovne ošabnosti in posvetne miselnosti, prelepljene s pobožnostjo. Če smo slabotni in padamo, nič hudega. Jezus potrebuje grešnike, ne popolne.

Brez zadržkov pa je obsojal hinavščino in razdvojenost. To pohujša bolj kot drugi še tako umazani grehi.

So stvari, ki nas vznemirjajo, jezijo, pa tudi pohujšujejo in zavajajo v greh. Smo pripravljeni na to žrtev, da se tej stvari odpovemo? Morda smo na družbenih omrežjih dokaj srboriti in nas lahko že drobna provokacija zapelje v velik greh, v obrekovanje, zmerjanje in napad na sogovornika? Je morda to priložnost, da se z družbenih omrežij zato raje umaknem? Morda se bomo čutili socialno podhranjene, a bolje je tako kot če bi ves čas padali v greh in postali odvisni od zapeljivosti zla. Kajti tudi sv. Pavel je opozarjal, naj pazimo, da ne zakrknemo, saj bi bilo to za naše zveličanje usodno. In to pomeni ta prispodoba:obesiti mlinski kamen.

Ko se soočamo z lastnimi grešnimi navadami, moramo narediti tudi radikalne odločitve ter žrtve. Tudi vreči v smeti kakšno knjigo in tudi kakšen poganski kipec, ki nam je morda dragocen spomin, vendar se ne zavedamo, da predstavlja lahko hudo duhovno motnjo, slednja pa nam krade blagoslov v življenju, da bi lahko v miru živeli vse svoje žive dni.

Naj za zaključek delim Slomškovo misel: »Kar v srcu izvira, usta odpira. Kar srce misli in poželi, od tega ponavadi jezik govori. Po svetu največ hudega jezik naredi.«

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.