Kdo je mati mojih otrok?

Na neki točki svoje duhovne rasti sem dobila močno željo za pričevanje živega Kristusa v trpljenju in preizkušnji; želela sem pričevati o veselem sprejemanju in nošenju svojega križa ter iskanju smisla v trpljenju. Zavedala sem se, da moje pisanje ni le moja terapija in nekakšna izpušna loputa, ampak da morajo moja pisna dela ugledati luč sveta v dobro drugih. Pri pisanju zgodb sem včasih razkrivala osebne dele svojega življenja, za katere sem sprva mislila, da bodo ostali rezervirani samo zame, čez čas pa sem spoznala, da ko Gospod pokliče, nič ne more ostati skrito. To je pomenilo delovati v resnici in dovoliti Svetemu Duhu, da razsvetli kateri koli del mojega življenja in duše.

Izstop iz varnega območja – ker Gospod kliče
Čez nekaj časa je prišel trenutek, da naredim korak naprej: začutila sem močno željo, da bi Gospoda slavila tudi s pričevanjem v besedi. Šlo je za nekoliko zahtevnejšo nalogo, popoln odmik iz mojega varnega območja, a sem se tudi v tem primeru prepustila Duhu, da me vodi.
Ob eni taki priložnosti za pričevanje me je pot zanesla v Međugorje. Zdelo se mi je čisto nemogoče organizirati potovanje in nastanitev v kratkem času, tik pred odhodom so se pojavljale celo nekakšne skušnjave, ki so resno postavljale pod vprašaj moj odhod. Pa sem se spet prepustila božji volji in vse je čudežno uredil, kot je treba.
Hvaležen za novo priložnost, da služim kot orodje v Njegovih rokah, sem se veselila svojega prihoda v Međugorje.

Ena čudovita duša, ki me je gostila v svojem domu in me ves čas spodbujala, mi je pripravila posebno presenečenje. Še isto popoldne me je odpeljala na seminar v dom vidkinje Marije Pavlović Lunetti, na katerem sem imela priložnost biti priča prikazanju Gospe. Veselila sem se kot majhen otrok in s tisto iskrivo vznemirjenostjo na kolenih, tik preden sem šla na kraj prikazanja, v molitvi pozdravila svojo Mater in ji povedala, kako zelo se veselim najinega skorajšnjega srečanja. Molila sem in jokala od veselja. Slutila sem, da me čaka nekaj posebnega, čeprav tega, kar sem tam resnično doživela, nisem pričakovala.

Mamino presenečenje
Prostor, kjer je potekal seminar duhovne obnove, je bil zelo zaseden. Skupaj z gostiteljico in njeno prijateljico sem se usedla na naključno izbran prosti sedež. Sama pri sebi sem pomislila, da bi se morda morala malo približati k oltarju.

Pred samim prikazovanjem se je molil rožni venec. V nekem trenutku sem dobila mikrofon v roke jaz. Gospa pred mano mi je izročila v roko svoj rožni venec. Zelo mi je bila všeč čast, da sem vodila eno desetko rožnega venca. Zaprla sem oči in se s polno hvaležnosti potopila v duha molitve ter tako počastila ljubo Gospo in se veselila njenega skorajšnjega prihoda. Štela sem si to v veliko čast in veliko milost. Nisem vedela, kaj me čaka.

Po molitvi rožnega venca je vidkinja Marija počasi stopila proti oltarju. Klečala je pred kipom Blažene Device Marije v spremstvu ženske, ki je verjetno skrbela za podrobnosti organizacije seminarja. V nekem trenutku me je tista ženska prijela za roko. Ko sem iskala gospo, ki mi je posodila rožni venec, z namenom, da ji ga vrnem, sem mislila, da je to razlog, da me je prijela za roko. A še preden sem lahko kaj rekel, me je na silo potegnila z mesta in me odpeljala proti kipu Blažene Device Marije, kjer me je čakala vidkinja Marija, obkrožena z otroki.
Ko sem prišel do Marije, mi je gospa, ki me je pripeljala do nje, nežno zašepetala: »Prepoznala sem te iz članka«, namiguje na moje pričevanje, objavljeno na portalu, in mi pokazala prostor, kjer lahko pokleknem – tik ob vidkinji Mariji, poleg kipa Blažene Device Marije. Čisto zmedena sem pokleknila in zaprla oči. Okoli mene so bili samo otroci. Solze hvaležnosti in globoke naklonjenosti so mi začele nenadzorovano teči po licih iz zaprtih oči. Samo zahvalila sem se. »Zakaj jaz, gospa?! Nisem si zaslužil, sploh si nisem zaslužil …«

Pogovor z Mikom
Vrtinec mojih misli in močan srčni utrip je prekinil omamni vonj vrtnic, ki sem jih nenadoma zavohala. Takoj sem se spomnila na zgodbe o prikazovanju Gospe in vonju vrtnic. Moja mama je tukaj, poleg mene. V vsem svojem sijaju in blišču. Ali je to res mogoče?

Vidka Marija je v tistem trenutku prenehala z molitvijo, utihnila in navdušeno zrla v kip Gospe. Vedela sem, da ji je v tistih trenutkih govorila Gospa.

Nejeverno sem gledala ogromno ljudi na moji levi. »Tukaj sem, gospa. Ne vem, zakaj sem tukaj, ob Tebi, ampak – tukaj sem! Hvala, ker ste tukaj. In ti si tam, mama…« Spet sem zaprla oči. Solze so mi neprestano tekle po licih. Povsem sem se zavedala Njene bližine in moči Svetega Duha, ki je vame izlival morje milosti. Kakšna čast in kakšno darilo! Počutila sem se tako nevredno …

Odprla sem oči. Vidkinja je še vedno neutripajoče strmela v Njen kip. Njen obraz je bil negiben, a popolnoma sijoč. Naša mati ji govori. V sobi je bila popolna tišina in mir. Spet sem zaprla oči. Vse sem ji predala. Vse namere sem nosila s seboj v srcu, vse svoje življenjske situacije. Prosila sem jo za priprošnjo, da bi bil nebeški Oče poveličan skozi moje življenje tako, da bi sprejela svoj križ in sprejela vse, kar mi sledi iz Božje roke.

Vem, da je Mati slišala jok iz globine mojega srca. Na koncu je blagoslovila vse nabožne predmete pod svojim kipom, med njimi je bil tudi moj rožni venec. Od takrat je ta rožni venec trajen in najlepši okras okrog mojega vratu.

Najboljša mama mojim otrokom
Mati, hvala! Tako si čudovita! Hvala, ker paziš, zagovarjaš in ščitiš moje otroke; poravnaš vse moje obline in nadoknadiš vse moje opustitve. Vse nas vodi naprej skozi življenje s svojo nežno in potrpežljivo roko. In česa naj se bojimo, ko imamo svojega zagovornika, tistega, pred katerim vse zlo beži?!

Zdaj me je celo sram, da sem kdaj žalovala ali se bala zaradi zemeljskega razhoda s svojimi otroki. Moji otroci so lahko presrečni, ker bodo nekega dne, ko bom jaz zapustila ta svet, njihova prava, nebeška mati prevzela moje mesto. Zavestno, intenzivno in konkretno.

Trudim se biiti dobra mama, a kljub najmočnejšem trudu, nikoli ne bom popolna. Mojim otrokom bi torej morala zavidati, ne pa jih pomilovati za čas, ko mene več ne bo.

To je tudi spodbuda za razmišljanje za vsakega od nas staršev – premislimo o svoji navezanosti na otroke in poskusimo opustiti strah. Naj nas pri tem spremlja njena mogočna priprošnja!

vir: Tea Perović, Žena vrsna

foto: PixaBay

obj.: N. N.