Petek, 24. maj:Karkoli vam poreče, storite  (Jn 2, 1-12)

Karkoli vam poreče, storite  (Jn 2, 1-12)

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam.  Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.«  In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.«  Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«  Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere.  Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu.  Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina  in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

 Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni.

Mati je Sinu omenila, da je zmanjkalo vina in Jezus potem, ko ji je odgovoril, da še ni prišla njegova ura, je kljub vsemu sprejel njeno spodbudo in podaril mladoporočencema najboljše vino vsega slavja.

V čudežu, storjenem v Kani, lahko opazimo Jezusovo dejanje naklonjenosti do mladoporočencev, znamenje Božjega blagoslova nad zakonom. Ljubezen med možem in ženo je torej dobra pot, kako živeti evangelij, oziroma se z veseljem podati na pot svetosti.

Toda čudež v Kani se ne tiče samo mladoporočencev. Vsak človek je poklican v svojem življenju srečati se z Gospodom. Krščanska vera je dar, ki ga prejmemo s krstom in ki nam omogoči srečanje z Bogom. Vera pa gre, kakor v vsaki pristni izkušnji ljubezni,  skozi obdobja veselja in bolečine, svetlobe in teme. Pripoved  o svatbi v Kani nas vabi, da odkrijemo,  da se nam Jezus ne predstavlja kot sodnik, ki je takoj pripravljen obsoditi naše krivde, ali kot poveljnik, ki zahteva, da slepo izpolnjujemo njegove ukaze. Razodeva se namreč kot Odrešenik človeštva, kot brat, kot starejši brat, kot Očetov Sin, kot Tisti, ki odgovarja na pričakovanja in obljube veselja, ki jih ima v srcu vsak od nas.

Na tak način pa more Gospod dati tudi posebno poklicanost v duhovnem poklicu.

Torej se lahko vprašamo: a zares poznam takšnega Gospoda? Ga čutim ob sebi, blizu v svojem življenju? Mu odgovarjam z valovno dolžino tiste njegove poročne ljubezni, ki jo vsak dan razodeva vsem? Gre namreč zato, da se spoznamo, da nas Jezus išče ter vabi narediti mu prostor v globini svojega srca. Na tej poti vere nismo prepuščeni sami sebi. V dar smo namreč prejeli Kristusovo Kri. Veliki kamniti vrči, katere je Jezus naročil napolniti z vodo, da jo bo spremenil v vino, so znamenje prehoda iz stare v novo zavezo, kjer smo namesto vode za obredno umivanje prejeli Jezusovo Kri, ki se preliva na zakramentalni način v evharistiji in na krvav način med trpljenjem na križu. Zakramenti, ki izhajajo iz velikonočne skrivnosti, nam vlivajo nadnaravno moč in nam omogočajo okušati brezmejno Božje usmiljenje.

Devica Marija, ki je zgled premišljevanja Gospodovih besed in dejanj, nam pomaga z vero odkriti lepoto in bogastvo evharistije ter drugih zakramentov, ki ponavzočujejo zvesto Božjo ljubezen do nas. Tako se bomo lahko vedno bolj zaljubili v Gospoda Jezusa, našega Ženina in mu šli naproti s prižganimi svetilkami naše vesele vere ter postali tako v svetu njegovi pričevalci.

Pomislim na Marijo in vidim, kako je bila budna. Ob pogledu nanjo nimam občutka kakršne koli napetosti in nemira, a najbrž ji lahko pripišemo pravo budnost.

Marija je takoj opazila, da je zmanjkalo vina. Najbrž ni bila med najbolj žejnimi, verjetno pa je bila med najbolj budnimi. Zato je rekla Jezusu: Vina nimajo! Kot bi hotela reči: Pomagati moramo gostitelju!

V Mariji ne doživljam nobene paničnosti in nepotrebnega strahu. V njej je le jasna misel, da mora življenje jemati z vso odgovornostjo. Če podrobneje pogledamo, nas lahko Marijin zgled vabi k budnosti na treh področjih:

Budni moramo biti na božja sporočila. Bog je vedno njen sopotnik in z njim je neprestano v dialogu. Ob njem odkriva svojo poklicanost in način njene uresničitve.

Budni moramo biti na sporočanje bližnjega. Biti buden v odnosu z bližnjim, da bi mu ne delali krivice, da bi ne bili nasilni in ga ne bi odvračali od poti, ki jo je zanj pripravil Bog.

Budni moramo biti do potreb in stisk bližnjih.

Budnost, katere zgled je Marija, je danes še toliko bolj potrebna, ker živimo v družbi, ki se na vse zgoraj omenjeno očitno požvižga. Družba Boga noče priznati, kaj šele, da bi bila pozorna na njegovo govorico. Vodilo vsega so ugodje, slava in moč.

Prav tako se družba v veliki meri požvižga na sporočanje bližnjega, saj je za budnost potrebna vedno tudi odpoved in premislek nad svojimi željami in hotenji. A prav slednje postavlja družba za vodilo.

Naj nas  Marija vabi k večji pozornosti na božje sporočanje, k bolj zavzetemu dialogu z bližnjimi in k odgovornejšemu odnosu do ljudi v najrazličnejših stiskah. Na tak način bomo tudi odkrivali in potem imeli dovolj duhovnih poklicev.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.