Sobota, 25. maj:Pustite otrokom k meni

Pustite otrokom k meni

Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu.

Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«? Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.

V otrocih vidi Jezus tisto, kar manjka nam odraslim. Naš pogled je postal z leti preveč preračunljiv in pokvarjen. Nismo več pripravljeni poslušati, vzet zares in prisluhniti Jezusovi otroški želji po edinosti, ljubezni, miru, polnem življenju. Trdosrčnost je v nas zadušila otroško dušo.  Preračunljivost, zlaganost in hinavščina, korist in užitek so nam vodilo.

Otroška duša, otroški pogled s katerim gleda Jezus, je povsem drugačen. Jezus govori o zaupnem odnosu z Očetom, o veri v lepoto človeka, o čudenju in otroški iskrenosti. Zato Jezus pravi, da v božje kraljestvo pride le, kdor postane kakor otrok. Otrok, v katerem namesto koristi prevladujejo sanje, več kot trenutni užitki mu pomenijo pričakovanja, bolj kot na svojo moč se lahko zanesejo na zaupanje, da bosta očka in mama nekaj naredila zanj. Prav v tem duhu zveni Jezusovo hrepenenje po edinosti: govori o edinosti kot njegovih sanjah za človeka, o prihodnosti, ko bodo vsi eno, o Očetovi moči, ki edina lahko to uresniči.

Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu. »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

V svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del. V prvem vidimo Marijo, ki z otroškim zaupanjem sprejema angelovo sporočilo, da bo postala božja mati. Tako neverjetna novica, ki jo mora nositi sama. Mar ni to mogoče le v otroško zaupnem odnosu z Bogom? Zaveda se svoje majhnosti in nemoči, a ve, da vse zmore, ker je Bog kot dobri Očka z njo. Prav tako z otroško igrivostjo teče k teti Elizabeti. Čudovito preprosto sprejema rojstvo v Betlehemu med preprostimi pastirji. Vse to je mogoče le otroški duši. Podobno otroško vero nam riše svetli del, kjer Jezus v ponižnosti stopa v vrsto grešnikov in se potopi v Jordanu, da ga Janez krsti. Z otroško željo, da se svatje poveselijo, naredi v Kani prvi čudež. Potem pa – čeprav je po človeško gledano obsojen na propad – oznanja božje kraljestvo, se veseli spremenjenja na gori in nazadnje postavi sveto evharistijo.

Otroške duše to zmorejo. Mi bomo zmogli, če smo povezani s tako vzvišenimi zgledi in v božji moči. Zato vas, vabim, da  zremo Marijo in Jezusa. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo

nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje,

nad hinavščino iskrenost in neposrednost,

nad koristjo skrivnost in čudenje.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.