Ponedeljek, 27. maj:Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš …

Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš …

Lik bogatega mladeniča, ki se ne more odpovedati svojemu bogastvu, rad pa bi hodil za Jezusom, smo na splošno razumeli kot povabilo v posvečeno življenje.

V glavah vernih se je razvila predstava o posvečenem življenju, ki naj bi bilo odpoved vsemu, zakonsko življenje pa ti pušča odprta vrata, da si lahko marsikaj privoščiš.

Ko Jezus mladeniču pove, da se je za hojo za njim potrebno odpovedati, doživi zavrnitev. Mladenič odide. Kaj pa se dogaja v takšni ali podobni situaciji danes?

Vedno bolj očitno spoznavam, da je naše krščanstvo utemeljeno na srednji, ravno prav položni in ravno prav široki poti. Kristjani smo, ker se imamo za kristjane. Evangelij je merilo le toliko, kolikor ga potrebujemo za leporečenje. Hojo za Jezusom pa smo si utemeljili tako, da ne boli preveč. Ker mi vest ne dopušča, da bi evangelij razlagal po svoje, ostajam tisti, ki pretirava. Evangelij iz mojih ust je eno samo pretiravanje, ljudje pa odhajajo v varnejše pristane.

Tisto eno! No, to je nemogoče, če se kot bogati mladenič obrnemo in odidemo, ko bi morali prodati vse svoje. Vera se pravzaprav začne šele takrat, ko se razlastimo. Šele ko izpustimo iz svojega naročja kup svojega in objamemo Boga, takrat Bog lahko spreminja naše življenje. Do takrat je vera le prazna fraza. Skupaj ne prihajamo, ker ima vsak svoj prav, svoje pravice in svojo oblast. O razlastitvi ni ne duha ne sluha! So samo kompromisi.

Jezus ni prišel, da bi nas včlanil v stranko za življenje. On je prišel, da bi odgovoril na naša najgloblja hrepenenja. Če teh ne poznamo, on ne more biti naš odgovor. In vendar je v Cerkvi tako malo prostora za razmislek o tem notranjem svetu. Ker vanj ne vstopamo, ostajamo prazni in vera je le stvar neke politične opredelitve, kar pa hoja za Jezusom v resnici nikoli ni bila.

Ko gledamo v svet, vidimo, da se mladi utapljajo v odvisnostih od najrazličnejših substanc, filmov, kriptovalut.  Komu bomo to pripisali?Seveda družbi, ki ni naklonjena; čemu že? Družba nikoli ni bila naklonjena križu. Križ je bil znamenje odrešenja le za tiste, ki so vzeli Jezusa za res. In kaj se sprenevedamo!? Pot za Jezusom je pot odpovedi. Mladina nam kaže ogledalo! Ker se izgublja, govori o naši zlagani drži v veri in o popolnem bleferstvu.  Potrebno bo vzeti za res Jezusa v celoti. On je ali pa ni središče našega življenja.  Vse ostalo je preračunljivost, strankarstvo, farizejstvo in še kaj. Kaj ne bi bilo dobro, da bi si kristjani natočili čistega vina in raje odšli kot bogati mladenič ali pa prodali, kar imamo. Mogoče se nas Bog še usmili in obnovi propadajočo Cerkev.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Unsplash, Zoritsa Valova

obj.: N. N.