Kateheza o Svetem Duhu, ki iz zunanjega in notranjega kaosa ustvari harmonijo

Obstaja zunanji kaos, družbeni in politični, in obstaja notranji kaos, ki je v vsakem od nas. Zunanjega kaosa ne moremo ozdraviti, če prej ne ozdravimo notranjega, je dejal papež pri katehezi. Sveti Duh, ki je na začetku spremenil kaos v kozmos, pa ustvarja harmonijo in iz nereda naredi nekaj lepega in urejenega. Prizadeva si za preobrazbo v vsakem človeku. Pot, ki vodi v harmonijo Duha Stvarnika pa je pot kontemplacije in slavljenja.

Svetopisemski odlomek: 1 Mz 1,1-2

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes s to katehezo začnemo cikel razmišljanj na temo Duh in Nevesta. Sveti Duh vodi Božje ljudstvo v srečanje z Jezusom, ki je naše upanje. Nevesta je Cerkev. To pot bomo opravili skozi tri velika obdobja zgodovine odrešenja: Staro zavezo, Novo zavezo in čas Cerkve. Pri tem bomo imeli pogled vedno uprt v Jezusa, ki je naše upanje.

V teh prvih katehezah o Duhu v Stari zavezi ne bomo delali »biblične arheologije«. Namesto tega bomo odkrivali, da se je to, kar je v Stari zavezi dano kot obljuba, v celoti uresničilo v Kristusu. To bo, kot da bi sledili poti sonca od zore do poldneva.

Začnimo s prvima dvema verzoma celotnega Svetega pisma: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami« (1 Mz 1,1-2). Božji Duh se nam tu kaže kot skrivnostna moč, ki svet iz prvotnega brezobličnega, pustega in mračnega stanja premakne v urejeno in harmonično stanje. Kajti Duh ustvarja harmonijo, harmonijo v življenju, harmonijo v svetu. Z drugimi besedami, On je tisti, ki poskrbi, da svet iz kaosa preide v kozmos, torej iz zmede v nekaj lepega in urejenega. To je pravzaprav pomen grške besede kosmos in tudi latinske besede mundus, to je nekaj lepega, urejenega in čistega, kajti Duh je harmonija.

Ta še vedno nejasen namig o delovanju Svetega Duha v stvarstvu je natančneje opredeljen v naslednjem razodetju. V psalmu beremo: » Z Gospodovo besedo so bila narejena nebesa, z dihom njegovih ust vsa njihova vojska« (Ps 33,6); in spet: »pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje« (Ps 104,30).

Ta smer razvoja postane zelo jasna v Novi zavezi, ki opisuje posredovanje Svetega Duha v novem stvarstvu s podobami, o katerih beremo v zvezi z nastankom sveta: golob, ki se ob Jezusovem krstu spusti nad vode Jordana (prim. Mt 3,16); Jezus, ki v zgornji sobi dihne v učence in reče: »Prejmite Svetega Duha« (Jn 20,22), tako kot je na začetku Bog dahnil v Adama (prim. 1 Mz 2,7).

Apostol Pavel v ta odnos med Svetim Duhom in stvarstvom vnese nov element. Govori o vesolju, ki »zdihuje in trpi porodne bolečine« (prim. Rim 8,22). Trpi zaradi človeka, ki ga je podvrgel »suženjstvu razpadljivosti« (prim. Rim 20-21). To je stvarnost, ki nas neposredno in dramatično zadeva. Apostol vidi vzrok trpljenja stvarstva v pokvarjenosti in grehu človeštva, ki sta ga potegnila v odtujenost od Boga. To velja tako danes kot takrat. Vidimo opustošenje, ki ga je človeštvo povzročilo in ga še vedno povzroča stvarstvu, zlasti tistemu delu, ki ima največjo sposobnost izkoriščanja njegovih virov.

Sveti Frančišek Asiški nam pokaže izhod, kako se vrniti v harmonijo Duha Stvarnika: pot kontemplacije in slavljenja. Želel je, da bi se iz ustvarjenih bitij dvignila hvalnica Stvarniku: »Hvaljen, moj Gospod …«

»Nebesa pripovedujejo o Božji slavi,« poje psalm (Ps 18,2), a potrebujejo moškega in žensko, da bi dala glas temu nememu kriku. In v molitvi »Svet, svet, svet« pri maši vsakič ponovimo: »Polna so nebesa in zemlja tvoje slave.« Naša poklicanost v svetu, nas ponovno opominja Pavel, je biti v »hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,12). To pomeni, da moramo veselje ob motrenju postaviti pred veselje ob posedovanju. In nihče se ni bolj veselil stvaritev kot Frančišek Asiški, ki ni želel posedovati nikogar.

Bratje in sestre, Sveti Duh, ki je na začetku spremenil kaos v kozmos, si prizadeva za to preobrazbo v vsakem človeku. Po preroku Ezekielu Bog obljublja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost … Svojega duha denem v vašo notranjost« (Ez 36,26-27). Naše srce je namreč podobno tistemu zapuščenemu in temnemu breznu iz prvih vrstic 1. Mojzesove knjige. V njem se dvigajo nasprotna čustva in želje: tiste iz mesa in tiste iz duha. Na neki način smo vsi tisto »kraljestvo, ki je samo proti sebi razdeljeno«, o katerem govori Jezus v evangeliju (prim. Mr 3,24). Okoli nas obstaja zunanji kaos, družbeni in politični – pomislimo na vojne, na otroke, ki nimajo kaj za jesti, na mnoge socialne nepravičnosti. A obstaja tudi notranji kaos v vsakem od nas. Ne moremo ozdraviti prvega, če prej ne začnemo zdraviti drugega! Bratje in sestre, posvetimo se resnemu delu, da bi iz naše notranje zmedenosti ustvarili jasnost Svetega Duha. To lahko naredi moč Boga, mi pa odprimo srce, da bo On to lahko storil.

Naj ta razmislek v nas prebudi željo, da bi izkusili Duha Stvarnika. Že več kot tisočletje nam Cerkev na usta polaga klic po njem: »Veni creator Spiritus!«, »Pridi, Stvarnik, Sveti Duh! Obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno.« Prosimo Svetega Duha, naj pride k nam in iz nas naredi nove ljudi, z novostjo Duha.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: N. N.