Torek, 4. junij: Se sme dajati davek

Se sme dajati davek

Današnji evangeljski odlomek, v katerem je evangelist Matej zapisal znamenit Jezusov odgovor »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«, nas spodbuja, da hodimo po pravi poti, ki je Kristus.

Farizejski učenci in herodovci, ki so Jezusa preizkušali, niso zares verjeli v lastne besede, ko so mu rekli, da je »resnicoljuben in da uči Božjo pot«. Danes vemo, da je to dragocena resnica in smo zato poklicani, da smo med prvimi, ki hodimo po tej poti. Tako lahko tudi drugim pomagamo spoznati lepoto evangelija. Ta pot namreč ne more biti prehojena v samoti, ampak le v izkušnji občestva in bratstva. Ko je oznanjevanje združeno s pričevanjem, lahko odpre srca tistih, ki iščejo resnico.

Omenjeni Jezusov odgovor o davku cesarju je presenetljivo stvaren. Davek cesarju je potrebno plačati, ker je podoba na novcu njegova. Toda vsak človek v sebi nosi neko drugo podobo, ki je Božja, in zato je vsakdo Bogu, in le Bogu, dolžnik za svoje lastno bivanje. Jezusov odgovor ni mogoče omejiti zgolj na politično raven. Poslanstvo Cerkve je tako kot Kristusovo najprej govoriti o Bogu, spominjati na njegovo oblast in opozarjati, še posebej kristjane, ki so izgubili lastno podobo, na Božjo pravico do tistega, kar mu pripada, to je, do našega življenja.

Jezusov poudarek je prav gotovo v drugem delu stavka: »In (dajte) Bogu, kar je Božjega.« To seveda pomeni priznati in izpovedati pred katero koli vrsto oblasti, da je samo Bog človekov Gospod in ni drugega. To večno novost moramo vsak dan na novo odkriti in s tem premagati strah, ki ga pogosto okušamo pred Božjimi presenečenji.

On se ne boji novosti! Zaradi tega nas nenehno preseneča, nam odpira nepredvidene poti in nas vodi po njih. On nas prenavlja, torej nas nenehno dela ‘nove’. Kristjan, ki živi evangelij je ‘Božja novost’ v Cerkvi in v svetu. Bog ima zelo rad to ‘novost’. »In dati Bogu, kar je Božjega« pomeni, odpreti se za Njegovo voljo, posvetiti njemu svoje življenje in sodelovati za Njegovo kraljestvo usmiljenja, ljubezni in miru.

V tem je naša resnična moč, kvas, ki povzroča vzhajanje in sol, ki daje okus vsakemu človeškemu prizadevanju proti pesimizmu, ki ga vsiljuje svet. V tem je naše upanje, saj upanje v Boga ni beg od resničnosti, temveč je dejavno vračanje Bogu tisto, kar mu pripada.

---

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: N. N.