Petek, 7. junij: Srce Jezusovo

Srce Jezusovo

Spomnimo se, da Jezus prav v trenutku navideznega poraza, tj. na križu ustanovi Cerkev. V trenutkih popolne teme in zapuščenosti izgovarja besede: Glej tvoj sin, glej tvoja mati in dodaja: Dopolnjeno je. S tem ustanavlja Cerkev, ob smrti pa iz prebodene strani pritečeta kri in voda, znamenje zakramentov, ki nam jih podarja – evharistija in krst.

Sprašujem se: Kako naj gledamo na krizo Cerkve, kaj naj storimo?

Prvo, kar moramo zagotovo vedno ohraniti je UPANJE. Mati Božja je čudovit zgled vernice, ki pogumno nosi križ za svojim sinom. V težavah se ne pusti zmesti. Že pri vzgoji, ko ne razume dvanajstletnega sina, ki na videz kot neposlušen otrok, ostaja v templju, besede ohranja v svojem srcu in premišljuje. Ohranja vero v dobroto svojega sina. Najhujša preizkušnja pride pod križem. Popolno opustošenje vsega dobrega. Sin, ki mu ni bilo mogoče očitati nič slabega, končuje na križu kot zločinec. Marija stoji pod križem. Zdrži obsodbe, prezir, zaničevanje, bolečino in ohranja upanje. Kako lahko upa, ko je vendarle sovraštvo prevzelo oblast nad vsemi dogodki? Kako lahko zdrži pod križem, ko se zdi čakati v takšnem stanju le povečevanje bolečine? Ker upa in upanja nikoli ne zavrže. Ne zavrzimo upanja v naših neuspehih, pa tudi ob pogledu na Cerkev in prav tako ne v prizadevanjih, da ponovno zaživi.

Kako? Poleg upanja, nas more v preizkušnjah bodriti misel na Marijo, ki v trpljenju VZTRAJA Z JASNIM POGLEDOM NA KRIŽ. To je druga pomembna drža, pri rasti v novo življenje. V naših težavah imamo skušnjavo, da pred problemi in neuspehi zbežimo. Ali se delamo kot da jih ni, ali pa jih pripišemo komu drugemu, samo da nam ni potrebno gledati na grozni križ. Marija nas uči vztrajanja in jasnega pogleda na križ. Njeno vztrajanje je opora za učence, hkrati pa se v njej krepi zaupanje in vera v vstajenje.

Potem je tu tretja naloga vernika: pod križem OSTATI UČENCI. Marija je vedno in povsod učenka. »Kako se bo to zgodilo?« sprašuje. Zakaj si nama to storil, spet sprašuje. In ko ne razume ničesar, razmišlja in moli. V polomiji, ki jo doživljamo v Cerkvi moramo zdržati ob pogledu na križ in ostati učenci. Vse spolne zlorabe, vse gospodarske zablode, vse malomarnosti duhovnikov, razkristjanjenje družin, porazi pri vzgoji, vsi osebni padci in neuspehi in še in še bi lahko naštevali, so pravemu kristjanu vedno le šola, ne razlog za obup. Potrebno je zdržati v temi križa! Pa ne le to. Ostajati moramo živi v iskanju odgovora: Zakaj? Če ne vemo, kje smo, ne moremo vedeti, kam naj gremo. Tema nam govori o poti, o luči in ne o obupu. Vedno sprašujmo in z Marijo bomo odkrivali potrebne odgovore za pot naprej.

Zdaj je čas za nov začetek. Zato vas vabim, da z živo vero gledamo na Mater Božjo kot Mater Cerkve, ki trpi s sinom in premaguje zlo. Vsak od nas je povabljen, da premaguje zlo

Kje naj črpamo moč na takšen pogled na trpljenje, križ?  Iz Jezusove strani sta pritekla kri in voda. Jezus je vir novega življenja. Kri in voda predstavljata zakramente Cerkve. Prenova Cerkve je vedno v tesnem srečanju z izvirom, ki je Jezus Kristus in sicer na križu. Oboje smo zameglili. Kakor prvi dan, tudi danes Cerkev raste iz križa: Mojega in tvojega, če ga sprejmeva.

Nova moč je evharistija, iz nje in iz premišljevanja Božje besede bomo črpali pravi pogled na trpljenje in na življenje. Kakor je Marija vztrajala v molitvi z apostoli, bo nova Cerkev zaživela iz občestva, ki moli, ki je povezano v resnici in deli svojo nemoč in trpljenje. Prva Cerkve je vstala iz polomije greha apostolov in ljudstva. Tudi ponovno rojstvo Cerkve se bo zgodilo iz iste polomije, vendar le če bomo skupaj vztrajali v molitvi, v iskrenem podeljevanju svoje nemoči, grešnosti in križev, ter vse upanje stavili v Jezusa, ki je vedno nov začetek.

Naj nam pri tem pomaga mati Božja, ki je mati upanja in Mati Cerkve.

---

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: N. N.