Nedelja, 9. junij: 10. navadna nedelja
- navadna nedelja
Če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem”.
To zastrašujoče svarilo se nanaša na greh zavračanja Božje milosti, na zavrnitev Božje ponudbe odrešenja – popolno zavrnitev dejanj, neprestanih vabil in svaril Svetega Duha. Volja človeka, ki bi storil ta greh, je tako otrdela, da si ne želi Božjega usmiljenja, in zavrača Njegovo dobroto.
Greh proti Svetemu Duhu je zato “neodpustljiv”, ker grešnik sam ne dopušča, da bi mu Bog odpustil. Ker pa Bog spoštuje svobodno voljo, ki nam jo je namenil ob stvarjenju, spoštuje tudi odločitev grešnika, ki vztrajno zavrača Njegovo odpuščanje.
Sveti papež Pij X. je v svojem katekizmu zapisal, da obstaja šest dejavnikov greha proti Svetemu Duhu:
- Obup nad odrešenjem. To pomeni, da človek izgubi upanje v odrešenje, misleč, da je njegovo večno življenje že izgubljeno še pred poslednjo sodbo. Pomeni, da se nam Božja milost zdi majhna ter da ne verjamemo v Božjo pravičnost in moč.
- Domneva o odrešenju pomeni, da človek v svoji duši neguje predstave o lastni popolnosti, zaradi česar je precej prevzeten. Prepričan je, da je njegovo odrešenje zaradi vsega, kar je storil, že zagotovljeno.
- Zanikanje resnice, kakršno priznava nauk Cerkve. Če človek ne sprejme teh resnic oz. verskih dogem tudi po izčrpni doktrinalni razlagi, je to greh krivoverstva. Prepričan je, da je njegovo osebno razumevanje boljše od cerkvenih razlag in nauka Svetega Duha, ki je v pomoč nauku vere.
- Zavidanje Božje milosti, ki jo Bog namenja drugim ljudem. Zavist je občutek nezadovoljstva, ker je nekdo prejel nekaj dobrega, četudi sami to že imamo ali pa bi nekoč lahko prejeli. Zavist pomeni, da svojemu bližnjemu ne želimo dobrega. S tem grehom sami sebe postavljamo v vlogo vsemogočnega razsodnika. Upiramo se Božji volji in zapovedi ljubezni do bližnjega.
- Vztrajanje v grehu je trdna odločenost, da bomo še naprej živeli v zmoti, tudi potem ko smo prejeli razsvetljenje in pomoč Svetega Duha. Do tega pride, ko si človek postavi lastna merila za etično presojo, ali pa preprosto ne sprejme kakršnihkoli etičnih načel in se na ta način loči od Božje volje ter zavrača odrešenje.
- Dokončna zakrknjenost je rezultat zavračanja Boga vse življenje. To pomeni, da človek vztraja v zmoti do bridkega konca. Podobno je, kot bi se posvetili vlogi Jezusovega nasprotnika. Tak človek se celo ob uri svoje smrti noče ponižno približati Očetu. Ni se pripravljen odzvati vabilu Svetega Duha.
Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina.
Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu. Če pa se to stanje spremeni, pa Bog spet lahko vstopi vanj in mu nakloni svojo očiščujočo in odpuščajočo navzočnost. Takrat pa ta greh ni več neodpustljiv.
pripravil: Ervin Mozetič
foto: PixaBay
obj.: N. N.