Ponedeljek, 10. junij: “Blagor ubogim v duhu, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo.” Prvega izmed blagrov je težko razumeti …

“Blagor ubogim v duhu, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo.” Prvega izmed blagrov je težko razumeti …

Revščino je, na žalost, razmeroma lahko definirati. O njej lahko govorimo, ko gre za pomanjkanje denarja ali imetja, izrazito stisko, ali pa ko so dohodki pod z zakonom določenim dohodkovnim pragom. To je zagotovo kršenje človeškega dostojanstva, saj pomeni nezmožnost odločanja in izbiranja; nezmožnost, da bi si zagotovili osnovne dobrine in podporo, ki so potrebne za dostojanstveno preživetje. To pa vodi v nemoč in izključevanje.

Zakaj bi torej revščina oz. uboštvo bilo eno izmed treh evangeljskihsvetov (čistost, uboštvo in pokorščina, ki so znani tudi kot sveti popolnosti). In zakaj bi Jezus hvalil uboštvo v duhu? Ali uboštvo v duhu pomeni pomanjkanje duhovnega dostojanstva ali morda pomanjkanje določenega duhovnega bogastva, nezmožnost, da bi duhovno napredovali?

Katekizem Katoliške cerkve je jasen, da “spoštovanje človeškega dostojanstva zahteva, da v gospodarskih stvareh izvršujemo naslednje kreposti: krepost zmernosti, da bi brzdali navezanost na dobrine tega sveta; krepost pravičnosti, da bi varovali pravice bližnjega in mu dali, kar mu gre, in krepost solidarnosti v skladu z zlatim pravilom in z darežljivostjo Gospoda, ki je bil ‘bogat, a je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu’ (prim. 2 Kor 8,9).” (KKC 2407)

Toda ena stvar je jasna: ko v govoru na gori Jezus govori o blagrih, nima v mislih materialnega uboštva. Lačnih in žejnih ne blagruje zaradi njihovega trpljenja. Blagri nedvomno niso hvalnica bedi, lakoti ali stiski. Zelo jasno je, da Jezus govori o uboštvu v duhu ter žeji in lakoti po pravičnosti. Kaj torej to uboštvo v duhu zares pomeni?

Če smo ubogi, pomeni, da smo odvisni. Očitno je, da je reven človek odvisen od sreče ali darežljivosti nekoga drugega in podobno. Očitno pa je tudi, da smo vsi odvisna bitja in v tem smislu ubogi: nismo nastali sami – življenje so nam posredovali naši starši. Že od samega začetka nas spremlja množina – celo s strogo materialističnega stališča je očitno, da smo na svetu z drugimi in zaradi drugih.

Če gledamo z očmi vere, pa je Drugi, ki nas je obudil v bivanje, seveda Bog. Uboštvo v duhu je torej priznavanje človekove skrajne odvisnosti od Boga. Naše bivanje je odvisno od ustvarjalnega delovanja Boga, prav tako tudi naša sreča in izpolnjenost.

Duhovno uboštvo torej pomeni izpraznjenje sebe, ko sledimo Kristusovi poti. Je priznanje, da potrebujemo Boga in smo od njega odvisni, zaradi česar se v nas naseli nekakšna temeljna odprtost.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: N. N.