Sreda, 3. julij: Moj Gospod in moj Bog

Moj Gospod in moj Bog

Evangelij, ki spregovori o Tomaževem doživetju, vztrajno prihaja naproti sodobnemu človeku tehnološke dobe, ki veruje le tistemu, kar lahko preveri. Predstavlja mu verodostojen vzor; nekoga, ki mu je kar precej podoben in bi ga lahko upošteval: Tomaža dvomljivca, praktičnega človeka, njega, ki izjavlja, da ga ne bo ravno lahko pripraviti, da bi se vdal in bi veroval! Tomaža lahko imenujemo naš sodobnik med apostoli.

Tisto, kar je Tomaža rešilo, je bilo njegovo trpljenje v lastnem ne-verovanju. Trdota pogojev, ki jih postavlja, da bi veroval (položiti roko v njegovo stran, prst v njegovo rano) prihaja iz velikega trpljenja. On med apostoli najbolj objokuje, da ni znal umreti z njim, kot je slovesno izjavil. Toda trpeti, ker nekoga nisem ljubil, je znamenje resnične ljubezni. Trpeti, ker ni mogel verovati, je oblika nepopolne, a iskrene vere!

To, kar je Tomaž izrazil kot absurdno zahtevo, kot nezaslišan izziv, kot izraz njegove strastne upornosti: »Če ne vidim …, če ne položim prsta …«, to Jezus sprejme. Pusti se premagati Tomažu. Jezus je ljubil Tomaža; vedel je, da je tako uporen samo zato, ker se je počutil tako zelo nesrečen; zato se mu je približal, ga zavaroval pred njim samim, mu spregovoril na srce, da je bil ves pretresen.

Ko je Tomaž videl Jezusa pred seboj, je v hipu razumel, da je vedno vedel za njegovo vstajenje. Ko je zavrnil vero, si je nakopal kazen.Zanj ni bilo hujše kazni kot to, da je dosegel tisto, kar je postavil kot pogoj za svojo vero. Ko se je kazal dvomljivca, se je obnašal kot razvajeni otrok, ki poskuša vsiliti svoje zahteve očetovi in materini ljubezni, o kateri je popolnoma gotov.

Zdaj nima več želje, da bi se dotaknil, dal bi kar koli, le da ne bi položil prsta in roke v njegove rane, da ne bi slišal prikritega očitka: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

In ko se dotakne, to stori zaradi svoje poslušnosti, zaradi skesanosti. Ne kot tisti, ki bi se hotel natančno prepričati o določeni stvari in se pripravi, da bo natančno premeril stvari. To stori kakor tisti, ki je na romanju. Storil je tisto, kar je bilo lahko najbolj boleče in najbolj ponižujoče. Popravlja, kaznuje samega sebe.

Kakor da bi ga zadela strela, je Tomaž padel na kolena in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Noben drug apostol ni prišel tako daleč, da bi mu rekel: »Moj Bog.« Jezus ga je tako zelo ljubil in ga tako nežno ozdravil, da je spremenil krivdo in ponižanje v čudovit spomin. Jezus na ta način odpušča grehe.

Tomaža pa je vredno posnemati še zaradi nekega drugega dejstva. On ne zapre vrat; se ne fiksira v svojem stališču češ, da je enkrat za vselej rešil problem. Dejstvo je, da ga čez osem dni najdemo z ostalimi apostoli v dvorani zadnje večerje. Če ne bi želel verovati ali »se premisliti«, ga ne bi bilo tam. Hoče videti in se dotakniti: torej išče.

Nas kristjane pa Tomaževa zgodba spodbuja, da cenimo privilegij, ki ga imamo. Mi lahko verujemo še prej, preden bi prisilili Boga, da bi se nam dal videti in pustil dotakniti v znamenjih in čudežih.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak