Sreda, 10. julij: Imena poslanih

Imena poslanih

Beseda »učenec« se nanaša na ›tistega, ki se uči‹ ali ›tistega, ki hodi za nekom‹. Beseda »apostol« pomeni ›tistega, ki je poslan‹. Ko je bil Jezus na zemlji, so njegovih dvanajst privržencev imenovali učenci. Dvanajst učencev je hodilo za Jezusom Kristusom, se učilo od njega in on jih je usposabljal. Po svojem vstajenju in vnebohodu je Jezus poslal svoje učence, naj bodo njegove priče. Takrat so jih imenovali apostoli. Toda celo ko je bil Jezus še na zemlji, so večkrat pomensko zamenljivo uporabljali izraza »učenci« in »apostoli«.

Dvanajsteri [učenci/apostoli] so bili navadni možje, ki jih je Bog uporabil na nenavaden način. Med dvanajsterimi so bili ribiči, cestninar in revolucionar. Evangeliji zapisujejo nenehne spodrsljaje, borbe in dvome dvanajstih mož, ki so hodili za Jezusom Kristusom. Potem ko so bili priče Jezusovemu vstajenju in vnebohodu, je Sveti Duh spremenil učence/apostole v mogočne Božje može, ki so postavili svet na glavo (Apostolska dela 17,6). Kaj je povzročilo spremembo? Dvanajst apostolov/učencev je bilo napolnjenih s Svetim Duhom (Apostolska dela 1,8), družili so se z Jezusom. Naj bo enako rečeno za nas!

Si predstavljate, kako bi se to slišalo danes? Da bi škof ob posvečenju novomašnikov le te poslal po župnijah, naj izganjajo in ozdravljajo vsako bolezen in vsako slabost. Najprej bi se najbrž vprašali, kaj se gre: Kdo pa je med nami obseden? Da so med nami tudi bolni, to je že res, ampak kaj govori o slabostih. Torej zataknilo bi se najbrž že pri namenu, s katerim bi škof pošiljal novomašnike: V Cerkvi nismo obsedeni in slabotni. Za bolne pa je tako ali tako zdravnik, ne duhovnik.

Kljub temu še vedno verjamem, da smo duhovniki koristni in potrebni. Gotovo ima Bog tehten razlog, da nam ne daje posebnih milosti, da bi resnično izganjali in ozdravljali. Pomisli sem na bolj preproste stvari.

Gotovo smo v dobi obilja, ko nas od dobrih sklepov in namenov vedno znova potegne ta ali ona navezanost. Vse bi imeli zase, hitro se zavrtimo okrog sebe in svojega ugodja. Vera pa je neprestana hoja za Jezusom. On nas vedno vabi na pot.

Verjamem, da Jezus tudi danes še posebej nas duhovnike pošilja najprej v domačo stajo izganjat in ozdravljat različne bolezni in slabosti. V glavnem nismo obdarjeni s posebnimi darovi, drobnega dela pa je veliko. Če si bomo priznavali svoje stiske in iskali rešitve, bomo lahko z Njim skupaj na poti odrešenja. Potem bomo lahko doživljali tudi njegove besede: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak