Četrtek, 18. julij 2024_: Pridite k meni vsi kateri

Pridite k meni vsi kateri

Božja beseda, je vabilo, da vstopimo v globok neposreden stik z Bogom, da se odpremo za sprejemanje tega, kar nam daje.

Bog je tisti, ki nas je prvi ljubil. Ustvarjeni smo bili iz ljubezni. Čeprav smo z grehom zatajili to ljubezen in povzročili, da “ljubezen ni ljubljena” (sv. Frančišek Asiški), nas Bog ni nehal iskati. Iz ljubezni je poslal Sina na svet, ki je vzel nase plačilo za naše grehe.

Prav zato je Jezus velikokrat govoril o tem, kako sam sebe daje v hrano, to pa je uresničil – pred svojim trpljenjem – prav pri zadnji večerji. In prav pri vsaki evharistiji se tega dogodka ne samo spominjamo, ampak ga ponavzočujemo. Dogaja se srečanje dveh ljubezni. A naša je le plod tiste, ki nam jo daje Bog, saj smo po Njegovi podobi ustvarjeni.

Da Jezusa lahko spoznamo, moramo biti ponižni. In vsakomur je danes dana možnost, da Boga spozna in ne zapre svojega srca pred njim. Bog je tisti, ki trka na naša vrata, a kljuka je le na naši strani.

Jezus nas vabi, vse, ki smo utrujeni in obteženi, naj pridemo k Njemu, da bomo našli mir. Kot pravi namreč eden od psalmov, se naše srce umiri le v Bogu, to resnico je povzel tudi sv. Avguštin v svojem najbolj znanem izreku “Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi, moj Bog.”

Jezus ne zanika, da je biti njegov učenec nekaj, kar prinaša tudi breme in jarem. Vendar je njegovo breme še vedno veliko lažje kot če bi ga zavrnili in se prepustili bremenom tega sveta, ki bi nas zlomila. Če torej vzamemo nase Jezusov jarem, dejansko “profitiramo”! Če smo pripravljeni biti učenci, ki se od Jezusa učimo krotkosti in ponižnosti, bomo zares lahko okusili, kako se lahko sredi viharjev tega sveta odpočijemo prav pri Njem.

Jezus nas vabi, naj ne sanjamo o življenju brez napora. Tega tu ni. Vzemimo nase jarem! Ustvarjeni smo, da živimo polno, in to vedno stane. Breme ostaja. Če živimo v zavesti, da tako je in to sprejmemo za dobro, nam bo lažje. Sprejeti jarem nase pomeni sprejeti realnost življenja. Pomeni vzljubiti krotkost. Vzeti nase dejstvo bremena pa pomeni sprejeti življenje tako, kot je. Iskati, kaj Bog hoče. Ne prija nam krotkost in bojimo se ponižnosti, a le v tem najdemo notranji mir in srečo. Če bomo krotki ob ljudeh, bodo radi z nami in jarem sobivanja bo lep. Imamo kup predstav, kaj bi moralo biti. Biti ponižen pomeni sprejeti Gospoda za vodnika in gospodarja. Sprejmimo jarem ponižnosti, da bomo pametno vozili skozi življenje, da naše življenje ne bo prazno.

---

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak