Poletna duhovnost?

Ali je smiselno pisati o poletni duhovnosti? Na eni ravni sploh ne, če namiguje, da je duhovno življenje podvrženo sezonskim nihanjem ali da je v poletju nekaj, kar je bolj ali manj duhovno ali bolj  pomembo za duhovnost kot kateri koli drug letni čas. Toda liturgično življenje Cerkve je vedno trdno sledilo času in letnim časom. Ena najbolj zaskrbljujočih stvari pri sodobnih potovanjih je način, kako nas lahko prepeljejo iz enega letnega časa in iz enega podnebja v drugega v tako kratkem času, da postanejo naša telesa in notranji občutek za ritem popolnoma dezorientirani. En dan sem v britanskem poletju, naslednji dan pa v avstralskem času sredi zime.

Liturgija nam pove, da so časi in letni časi pomembni. Naša telesa so prilagojena začetku in minevanju letnih časov, v našem celotnem življenjskem ciklu katoliških kristjanov prevladujeta liturgija in zakrament – ​​utelešena znamenja tega, kar pomeni biti častilec učlovečenega Boga. Torej, v tem smislu lahko govorimo o duhovnosti poletja in obstaja globlji smisel, ko govorimo o poleti duhovnosti.

Liturgično je torej poletje običajen čas, ko opustimo dramo posta, pasijona in velike noči in se lahko začnemo utapljati v nekaterih velikih, ekstravagantnih praznikih: vnebohod, binkošti, Srce Jezusovo, Božje telo. Vse to so do neke mere prazniki telesa, kjer se začnemo sprijazniti z odsotnostjo Kristusovega zemeljskega telesa in začnemo razumeti, kaj ‘To je moje telo’ pomeni v vsakdanjem življenju.

Kristusovo telo se odkrije v telesu verujočih, v drugem, ki veruje in živi podobno vero v Kristusa – oziroma čigar artikulacija in način življenja sta izzivalno drugačna od mojega. Kristusovo telo se razodeva in okusi v človeškem, ljubečem, strastnem Jezusovem srcu in v moji lastni zmožnosti ljubiti in biti ljubljen v in po evharistiji.

Tu spustimo, duhovno gledano, varnostno ograjo in odplavamo v globino. Branje svetih spisov in zgradba bogoslužja sta manj usmerjevalna in nam prepuščata, da iz skrivnosti vere, utelešene v učlovečenem in poveličanem Jezusu, naredimo, kar lahko. To je čas razcveta vere, ko se lotevamo osmišljanja prejšnjih časov kateheze v skrivnostih učlovečenja. Zdaj hodimo po veri in ne po videnju, rastemo v globljem zavedanju, kako vsakdanjik diši po Božji navzočnosti. Morda se to sklada tudi z občutkom, da je poletje čas, ko so naša telesa bolj razvidna. Eden od užitkov angleškega poletja je v tem, da lahko odstranimo plasti in zaokrožimo manj zaščitnih slojev oblek med telesom ter mrazom in vlago zunanjega sveta. Vedenje postane manj varovano: ljudje sedijo v parkih na piknikih med odmori za kosilo, pijejo kavo zunaj, sedijo v kavarnah na pločnikih, namesto da bi se stiskali v zaprtih prostorih. Poletje postane čas za ponovno povezovanje z naravno svetlobo, večje priložnosti za skupno življenje, ki jih omogoča posedanje dolgo v noč na dvorišču, terasi, opazovanje otrok, ki se igrajo, in ljudi, ki se pogovarjajo zunaj, namesto da bi sedeli zaprti v dnevnih sobah ali restavracijah. Obstaja občutek splošne sprostitve v sedanjosti, pripravljenost, da se zadržimo ob obrokih ali srečanjih, uživamo v trenutku in pustimo, da čas teče mimo. Poletje nas popelje v počitniški čas, ko se v družinah spremenijo ritmi dela, otroci in odrasli lahko preživijo več časa skupaj, doživljajo skupaj kvaliteten čas in preživijo tudi kakšen konflikt več. Takšno je pač življenje. Počitnice nas lahko popeljejo v drugačna okolja, dajo priložnosti za raziskovanje in širjenje obzorij. ‘To je moje telo’ postane povabilo k premišljevanju vstalega Jezusa v drugem, k izkustvu Božje navzočnosti v človeških srečanjih in novih krajih.

V Ignacijevem izročilu je uporaba čutov način molitve nad materialom za molitev, ki omogoča, da se tisto, kar je prišlo na površje, okusi in preizkusi skozi medij čutil. Je bolj kontemplativna vrsta molitve, ki omogoča telesu, da preveri, kaj sta um in srce tekom dneva doživela. Toplota in svetloba poletja prinašata toliko obogatitve pogleda, vonja, dotika in okusa. Morda je del duhovnosti poletja povabilo k bolj kontemplativnemu pristopu k običajnim stvarem: občutku, vonju in okusu hrane, rož in rastlin, morskega zraka, sončne svetlobe in toplote, svežega vetra in zvoka mest, ulic in vrtovi nenavadno živi.

Če pa telesa poleti oživijo, lahko postanejo tudi problematična. Ena izmed ponavljajočih se tem v ženskih revijah, takoj ko je mimo velike noči, je ponudba radikalnih diet, s katerimi bomo v kopalkah in bolj odkritih oblačilih izgledale dobro. Če poletje naznanja osvoboditev od volnenih puloverjev, nakazuje tudi grožnjo, da nas bodo ti ponovno srečevali med večino zime, ki pride za poletjem. Vsak vidik ženskega telesa postane potencialna modna grožnja. Lasje: napačna barva, uničena od sonca, napačna pričeska. Koža: preveč bela, pretemna, preveč suha, v nevarnosti preti rak. Obline: preveč, premalo, na napačnem mestu, v modi, iz mode.

Kaj pomeni imeti duhovni pristop do poletja, ki se spoprijema s tiranijo modne in prehranske industrije in jo izziva, obremenjena s sporočilom, polnim obsodbe, da so ženska telesa sprejemljiva le, če ustrezajo doseženemu standardu lepote po nekaj? ‘To je moje telo’ postane povabilo, da sprejmemo in spoštujemo svojo lastno utelešenost in da bolj sproščeno živimo znotraj našega učlovečenega jaza. Pozitiven objem telesnega, učlovečenega, nas osvobodi negativne sodbe o mesu, rojenih iz strahu in sovraštva do samega sebe. Naučimo se zahvaljevati Bogu za to, kar je tukaj in zdaj, za razcvet in plod naših teles in življenj, ne glede na njihovo stanje in obliko.

Ne glede na to, ali smo na podeželju ali gremo mimo sosedovih vrtov ali javnih parkov, nas poletje spominja na noro velikodušnost Boga. Drevesa in rastline cvetijo in sadijo na način, ki se lahko zdi skoraj kriminalno potraten. Čmrlji tečejo mimo, pijani od nektarja. Ne živali ne ljudje ne morejo pojesti in uporabiti vsega sadja, ki zraste na drevesih in vrtovih.

Če nam duhovnost poletja kaj pove, je to, da bo plod zemlje, sad časa, ki ga kontemplativno preživimo pri vsakodnevnih opravilih, vedno večji, kot ga lahko vnovčimo in izkoristimo na očitne načine. Občutek zakramenta sedanjega trenutka nas lahko osvobodi tiranije časa, ki ga obvladujejo tržne sile in malikovanje dela, stroškovne učinkovitosti, produktivnosti kot vrednote.

Preživljanje časa z Bogom, čigar časi in letni časi so polni velikodušne naklonjenosti, nas lahko spomnijo na to, kaj je resnično pomembno. Bog, ki je z nami vedno do konca časov, ni omejen na noben letni čas. Bog je znotraj in onstran časov in letnih časov, vendar nas poleti vabi, morda bolj živo kot v drugih obdobjih, da slišimo »to je moje telo« kot povabilo, da sebe, druge in Njega okušamo v lepotah stvarstva.

Tudi zemljo v polnem razcvetu in plodovih, saj moč vstalega Kristusa osvobaja vse stvarstvo iz suženjstva greha.

Dr. Gemma Simmonds CJ, poučuje teologijo na Heythrop Collegeu Univerze v Londonu.

vir: thinkingfaith.org

foto: PixaBay, Jill Wellington

uredila in obj.: Neža Novak