Sreda, 7. avgust 2024: Vera Sirofeničanke – Kanaanke

Vera Sirofeničanke – Kanaanke

Danes je pred nami Kanaanka, katere vero pohvali Jezus sam. Mar ni v tej veri prisotna očitna borbenost? Kánaanska žena preprosto vztraja do konca. Tvega osramotitev, ponižanje, razočaranje, a ne popušča. Ko ve, da gre za dobro, ko verjame v Jezusa, se bori do konca.

Kakšen je njen boj? Najprej je to boj z množico. A ne proti množici. Ne spopada se z njo, da bi vrnila zob za zob, oko za oko. Za množico se ne meni. Bori se v sebi in s seboj, da zmore vztrajati. Ve, da gre ljudem na živce. Sliši proteste, a vztraja. Ve, da dela dobro, zato se ne meni za množico. Boj v njej zagotovo ni lahek. Kolikokrat je morala biti tarča posmeha, da je zmogla ves ta odpor. In vendar je zmagala. Vztrajala je toliko časa, da je prišla do Jezusa.

Kakšen boj sledi? Jezus jo grobo zavrne, da lahko začuti ponižanje in zavrnitev. V njej bi se po naravni poti morala zbuditi odpor in jeza. Zakaj ne bi rekla, in kaj ste Izraelci boljši? Zakaj bi morali biti več vredni kot mi? Mar Bog ne gleda na srce? Ampak ona ve, da Bog gleda na srce. V sebi premaga odpor ponižanja in ne udari po navideznem tekmecu tj. Izraelskemu ljudstvu. V ponižnosti sprejme svojo nemoč in preprosto prosi za pomoč: »Gospod, pomagaj mi!«

Kako se boj konča? Jezus nadaljuje z grobo primero o Gospodarju in psičkih. Žena se ne da. Ve dvoje: hčeri lahko pomaga samo Bog in Bog je dober. Ne dvomi in ne popusti, ker ljubi. Ker ljubi svojo hčer in ljubi Boga. V boju za osvoboditev ne popusti. Še zadnje ponižanje sprejme in Bog se je usmili. »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« je nagrada, ki pride iz Jezusovih ust.

Kakšna pa je naša vera? Velikokrat se zapletamo in razmišljamo o tem, kakšni so drugi. Če bi se Kanaanka zapletla v razmišljanje, kakšni so drugi, mar ne bi izgubila pristnosti svoje ljubezni do hčere in do Boga?

Vsako ponižanje, ki nas doleti, pogosto v nas prebudi odpor. Kanaanka se ne jezi nad krivico, da Jezus o njej govori kot o manjvredni od Izraelcev. Ve za svoje grehe in se ne primerja z drugimi. Išče božjo pomoč in pri tem vztraja.

Do nekega trenutka mogoče še ‘potrpimo’, ko pa Bog vztrajno molči ali pa se zdi, da podpira zlo, obupamo. Kanaanka pa v tem trenutku izpove najglobljo vero: če Bog poskrbi za psičke, bo gotovo poskrbel tudi zame.

Zato ne glede na zavračanja, ki jih doživljamo kot tale “Kanaanka”, smo povabljeni, da se nikoli ne odrečemo veri, ki se mora “trmasto” krepiti. Morda bomo dobili občutek, da nas niti v Cerkvi ne razumejo. Take izkušnje so imeli tudi veliki svetniki. Posnemati je treba drznost in pogum Kanaanke. Proti vsakemu nerazumevanju, kakršnemukoli videzu zavrnitve, trmasto, če hočete, verjeti in upati. Na koncu bo Jezus pohvali tvojo vero, čeprav boš ponižan kot pes pod mizo, ker si razumel in občutil odrešujočo ljubezen Očeta, ki sprejema grešnika in z njim je za isto mizo. Bog je zvest in nikogar na zapusti. Upati proti upanju, verjeti proti vsem nasprotujočim dokazom. Kjer se zdi, da vsi, tudi Cerkev, vključno s samim Jezusom, včasih ne ponuja upanja, vera namesto tega vztraja v molitvi, še naprej prosi Gospoda, da doseže božje srce, prepričan v dokončen izid, ki ga čudežno dodaja: “O žena, velika je tvoja vera, zgodi naj se ti, kakor želiš. In od tega trenutka je bila njena hči ozdravljena” (Mt 15,28).

Kako drugačna bi bili mi in naša Cerkev, če bi Jezus danes lahko hvalil takšno vero med nami. Naj nam na poti stalnega lastnega spreobračanja pomaga zgled Kanaanke.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak