Četrtek, 8. avgust 2024: Ti si Skala

Ti si Skala

Kaj pa vi pravite, kdo sem? To je to. Bistveno vprašanje. Od odgovora, ki ga ne moremo ponarediti, je odvisna naša prihodnost.

Seveda sta možna samo dva  odgovora: da je Bog ali da ni Bog. Ljudem sicer lahko rečemo eno in mislimo drugo, a pred Bogom se ne da pretvarjati, pa tudi naše življenje kriči to, kar zares verjamemo. Dokaz naše vere je namreč življenje, zlasti takrat, ko doživljamo stisko: ali takrat ohranimo zaupanje in morda takoj ali po nekem obdobju iskanja in spraševanja sklenemo, da bomo zaupali v Boga in ohranili mirno kri kljub vsemu, kar nam grozi, ali pa bomo Boga in svet prekleli in se zatekli v beg ali odvisnost, nasilje nad drugimi ali nad seboj ali pa v depresijo.

Simon Peter je imel temeljno vero in bil odprt Svetemu Duhu, zato je lahko pričeval o Jezusu, da je Božji Sin, ker je v veri lahko zaslišal Očetov glas.

Morda bo kdo vprašal, ali je sploh pomembno odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Pa je! Zakaj? V tistem trenutku, ko apostol Peter prizna Kristusa za Božjega Sina, mu Kristus pove, kdo je on: »Ti si Peter, Skala,« in mu zaupa  poslanstvo: »In na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva«.

Danes številni ne vidijo smisla svojega življenja, ker nimajo prave
podobe o sebi in ne vedo, kaj bi počeli v življenju. Kriza vsega tega rojeva krizo smisla življenja. Ali ni v našem času tako malo smisla, ker ne priznamo (D)drugega in ne priznamo Kristusa za Božjega Sina? Nekateri se bojijo to storiti. Le zakaj? Kristus ničesar ne vzame, daje pa vse. Kdor se mu daruje, dobi stoterno povrnjeno. Kristus ne odvzema svobode, ampak daje smisel življenju. Kajti ko dobi človek življenjsko poslanstvo, dobi tudi smisel življenja. Največji in najvišji smisel življenju pa daje Kristus, ker daje najvišje poslanstvo.

Peter pomeni skala. Skala pa predstavlja trdnost, prava in resnična trdnost pa je v Bogu. On daje trdnost našemu življenju in samo v njem najdemo moč in zavetje.

Ko je Jezus postavil Cerkev na skalo, je gotovo mislil na njeno trdnost. Ta ji bo namreč potrebna. Potrebna ji bo trdnost človeka, ki jo bo vodil. Kako bi sicer mogla imeti obljubo, da bo trajala do konca sveta? Peter naj se zaveda, da zgradba Cerkve na njem sloni, naj bo njen  nepremakljivi in neporušljivi steber. Ključi nebeškega kraljestva morajo biti v roki, ki jih je sposobna čvrsto držati.

Ker je trdnost Cerkve izročena človeškim rokam, ni čudno, da se je kdaj pa kdaj sprevrgla v trdoto. Nekaterim se zdijo pretrdi in odveč cerkveni zakoni. Svetujejo, naj jih Cerkev ukine in oznanja samo ljubezen. Dejstvo pa je, da se Cerkev ne more  odreči svoji trdnosti, ker bi se s tem odrekla Kristusu.

Nekateri zlasti trdijo, da bi brez spovedi Cerkev morda imela več pripadnikov; ta zakrament imajo v želodcu mnogi ljudje. Toda Jezus sam pravi Petru: Kar koli boš zavezal na zemlji bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih. Če bi opustili spoved, to ne bi bila več Jezusova Cerkev.

Zakrament spovedi nam omogoči, da črpamo iz izvira usmiljenja, in nas spremeni v vodnjake usmiljenja.

Zato naj še enkrat vprašam: Kdo je torej Jezus zame, zate?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak